Kolumna Lare Paukovič: Preobremenjenost

Prejšnji teden mi je znanec poslal e-mail. V njem opisuje svoj projekt, o katerem sva že pred časom govorila na kavi, takrat se mi je zdel zanimiv in sem ga pri izpeljavi podprla. Zdaj, piše v mailu, mu ga je uspelo pripeljati skoraj do konca in prosi za medijsko podporo. V prevodu: če se mi zdi njegova ideja še vedno dobra, bi lahko o njem napisala kakšen članek ali ga pomagala spromovirati kako drugače. Ko bom imela čas, bo vesel, če ga pokličem, da mi razloži podrobnosti.
Ideja se mi je zdela še vedno dobra, a na e-mail nisem odgovorila, niti ga nisem poklicala.


Zakaj? Kljub temu da je projekt zanimiv, ni popolnoma pisan na kožo nobenemu od medijev, za katere redno ali občasno pišem. Prepričevanje urednikov, da gre za super zadevo, bi od mene terjalo čas, ki ga trenutno nimam, ker delam na drugih, rednih člankih, ob večerih poskušam pisati leposlovje, vikendi pa so rezervirani za bližnje. Da bi lahko odgovorila na e-mail ali poklicala znanca, bi torej morala najprej kar nekaj časa nameniti premišljevanju o tem, v kakšno obliko zapakirati zadevo, da bi bila sploh lahko predstavljena, se o tem vsaj nekaj časa pogovarjati z vsaj enim urednikom in premisliti, kdaj bom članek lahko napisala ob vseh drugih vsakotedenskih nujnih zadolžitvah. Če ne bi storila tega, bi morala znancu obrazložiti, zakaj za pisanje o projektu trenutno nimam časa, napisati bi torej morala nekaj v stilu te kolumne – ampak kolumna je moja vsakotedenska zadolžitev, mail znancu – s katerim si, roko na srce, res nisva tako blizu – pa ne. Če zvenim sebično, je to zato, ker tudi sem, sploh zadnja leta, ko res cenim svoj prosti čas in sem se naučila filtrirati zadeve, ki zame niso pomembne, ne samo butasto ugajati ljudem, da bi mi ti nekoč vrnili uslugo. V času, ko bi lahko razmišljala o potencialnem članku, ki ni v interesu nikomur razen znancu, sem namesto tega brala knjigo za lastno veselje (kar mi bo pomagalo pri pisanju), potem pa po internetu brskala za informacijami, ki bodo koristne pri mojem naslednjem že dogovorjenem intervjuju.

Znanec je imel torej veliko smolo, da se je s projektom obrnil name (no, v resnici mislim, da se ni samo name). Kdo drug bi morda njegov projekt zagrabil z obema rokama in o njem napisal članek, ki bi mu nemudoma omogočil širšo prepoznavnost. Pa ne da mu tega ne privoščim. Samo za njegovo idejo ne gorim dovolj, da bi bila to jaz.

Premnoge reči v našem življenju, tako na osebnem kot na službenem področju, so odvisne od volje in pripravljenosti drugih ljudi. In včasih sploh ni krivo to, da je nekaj, kar počnemo, slabo, da si zaslužimo jezo ali gnev ali da nam nekdo ne želi pomagati, ampak so ljudje preprosto preobremenjeni, preutrujeni ali preveč raztreseni, da bi se nam posvetili tako, kot si želimo. To deluje tudi v obratni smeri: dvanajst urednic ali urednikov je bilo očitno preutrujenih, da bi se prebili skozi rokopis Harryja Potterja, ampak tisti trinajsti, ki se mu je posvetil, kot se spodobi, in v njem zaznal material za uspešnico, je bil bogato nagrajen. Zato zavrnitev ali ignorance ne smemo takoj jemati osebno, ampak vzeti v zakup, da nekdo ni nujno namerno pozabil na nas ali nas spregledal, ampak je enostavno v obdobju, ko se malo težje spopada z obveznostmi.

Vse to pišem zato, ker živimo v dobi, ko je preobremenjenosti, utrujenosti, izgorelosti in duševnih težav več kot kadar koli prej. Ravno te dni je zaokrožila novica, da otroška psihiatrija ne more sprejeti nobenega pacienta več in da vsak četrti študent razmišlja o samomoru. A preobremenjeno in preutrujeno je tudi zdravniško osebje. In dogajajo se napake. Na žalost se lahko zgodi, da samomorilni najstnik pokliče na linijo za pomoč v stiski, a od preutrujene svetovalke ne dobi razumevanja, ki se ga je nadejal, ali da študentka v hudi duševni stiski pride na urgenco, kjer se zdravnik, ki že več dni ni zatisnil očesa, zdere nanjo, da pretirava. Posledice v takih primerih so lahko hujše kot ignoriran projekt ali neprebran rokopis. Toda: sta kriva zdravnik in svetovalka – ali širši sistem?