Kolumna Lare Paukovič: Prevzetnost in pristranost

V času slovenskega predsedovanja Evropski uniji bi morala v Evropskem parlamentu viseti razstava del slovenskih umetnikov. To je velika čast, vsaka država, ki predseduje Evropski uniji, dobi to priložnost. Toda Slovenija je razstavo odpovedala. Zakaj? Ker kulturnemu ministru Vasku Simonitiju ni všeč, da Bruselj ne upošteva njegovih navodil. Dobesedno. Pogoj Bruslja je namreč, da so poleg del umetnikov, ki jih specifično za to razstavo izbere vsaka država, razstavljena še dela te države, ki so v stalni zbirki Evropskega parlamenta. Takih slovenskih del je šest, umetnikov, ki naj bi razstavljali priložnostno, pa naj bi bilo trinajst. Toda Simoniti »ni pravočasno izvedel, da bi bila na razstavi predstavljena tudi dela iz stalne zbirke Evropskega parlamenta. Temu sem odločno nasprotoval, ker mislim, da to ni potrebno, saj smo samostojna, suverena država in bomo odločali mi, kaj bomo razstavljali,« je po poročanju Dela povedal bruseljskim dopisnikom.

Na odpoved razstave te dni opozarjajo številni domači mediji, kajti gre za precejšen fiasko, ki bo okrnil že tako načeti mednarodni ugled Slovenije. Zato presenečata ministrova popolna aroganca in prevzetnost v zvezi s tem. Samo oglejmo si ti dve izjavi, ki ju je dal. »Ko govorimo, kaj bomo mi naredili, je tisto, kar bomo mi odločili, in tako mora biti. Noben uradnik tukaj ne bo postavljal pogojev. Lahko jih postavlja, jaz pa jih lahko ne sprejmem. In to ni noben teater.« Prevod: kar sem rekel, sem rekel. Jaz sem tukaj avtoriteta, samo poskusite se mi postaviti po robu. In pa, ko so ga dopisniki vprašali, kako to, da ni vedel, da je razstava sestavljena tudi iz del stalne zbirke, jim je sarkastično zabrusil: »Ker sem neveden.« Češ, briga me, tožite me. Mimogrede, dela stalne zbirke je izbrala in v Bruselj poslala Slovenija, gre za domače umetniške vrhunce, zato ni logično, da bi kateri koli minister preprečeval, da zbirka umetnin njegove lastne države dobi dodatno priložnost za promocijo. Razen če je popolnoma izgubil stik z realnostjo.

Zdi se, da je ministru v glavo stopila oblast. Ni ne prvi ne edini, ki se mu je to zgodilo. Za človeka, opitega od moči, je značilno, da neha poslušati mnenja drugih, saj verjame, da ima njegovo večjo vrednost. Pripombe in pritožbe drugih ljudi vidi kot nepomembne in nekoristne, namesto da bi jih poslušal, razmislil, od kod prihajajo, in se iz njih kaj naučil. Najbrž je ministrstvo zato nedavno nehalo sofinancirati vse medije, ki so do njega kakor koli kritični. Meni, da je pametnejši od drugih, da se mu ni treba več učiti in razvijati. In nazadnje: misli, da so njegove pravice in potrebe pomembnejše od potreb in zahtev vseh drugih, zato je samo on tisti, ki lahko sprejema odločitve. To zadnje je prišlo v tem primeru sploh do izraza: minister je dopustil, da njegove malenkostne osebne zamere – šušlja se namreč, da ga moti umetnik (ali pa celo dva), ki sta del stalne razstave, domnevno zaradi aktivističnega političnega delovanja – preglasijo interese celotne države. Umetniku/oma bi se rad maščeval, ker je/sta neposlušen/a. »Mi bomo odločili,« in pika.

Če bi šlo pri ministru za osamljen primer, zadeva ne bi bila tako alarmantna, četudi je jasno, da je velika škoda, da Slovenija izpušča priložnost za tako pomembno predstavitev domače umetnosti. Obstajajo pač ljudje, ki se na vodstvenih položajih dobro znajdejo in kot vodje, ministri itd. vračajo družbi, obstajajo pa tisti, ki jim je kaj takega v interesu predvsem zaradi ega, moči. A težava je, da je takih v domačem političnem prostoru vse več. Jaz, jaz, jaz. Njihova nezrela prepiranja z vsakim drugačemislečim in nenehna želja po tem, da bi dokazali, da imajo moč samo oni, vsi drugi pa ne, in da bo pač tako, kot so rekli, pa če se narod postavi na trepalnice, nas vse postavljajo v brezizhodno pozicijo, hkrati pa pomagajo vzgajati maso ljudi, ki bo za soočanje s konflikti in problemi uporabljala enake metode. In to za prihodnost družbe ne more pomeniti nič dobrega.