Kolumna Lare Paukovič: Pridnost

»Pridna bodi,« so mi govorili skozi otroštvo. In sem bila. Dobre ocene v šoli, zgledno vedenje, izogibanje »prepovedanim« rečem, ki so jih počeli nekateri moji vrstniki, spoštljivo obnašanje do starejših, sploh pa avtoritet, bog ne daj, da komu ugovarjaš ali se z njim prepiraš. Ne obnašaj se divje kot kak fant, to in to se za punco ne spodobi, aha, v redu, pridna punca.
Ko sem dobila prve službe, tako priložnostne kot malo bolj resne, sem naredila vse, kar se je od mene pričakovalo – hitro, efektivno, brez ugovorov.



»Tale naša je pa pridna,« so mi kdaj navrgli sodelavci. In res: kdo si ne bi želel sodelavke, ki brez pomisleka opravlja tudi naloge, ki ji niso všeč, in se nikoli ne pritoži, ko ji kaj ni pogodu ali se s kom ne strinja, ki je skratka skrajno nekonfliktna, vedno tiho in nasmejana?

Veliko nas je, takih »pridnih« punc. Med odraščanjem smo nekatere same ugotovile, da pridnost pomeni podrejenost. Da ti govorijo, naj boš pridna, da te lažje nadzorujejo, ukalupijo. Nekatere tega ne ugotovijo nikoli. Pridne punce potem sčasoma dojamejo, da so že deset let na istem položaju in da jih vsi v okolju, kjer delajo, jemljejo za samoumevne, ker itak vedno naredijo vse, kar se od njih pričakuje. Da je njihova plača minimalna, izkoristek delodajalca pa maksimalen. Ali pa da so sicer uspešne, ampak tik pred živčnim zlomom. Bolje krmarijo skozi življenje poredne punce – tiste, ki so se znašle brez sklonjene glave, kimanja in garanja. Po njih začnejo »pridne punce« zagrenjeno pljuvati, saj ugotovijo, da so bile s to pridnostjo opeharjene in da jim prav nič ne bi škodovalo, če bi kdaj počele tudi reči, ki jih ne bi smele. Kot na primer tipična slovenceljska objava na katerem od opravljivih spletnih forumov: »jaz že od srednje šole delam vsak dan po osem ur, ona je pa špricala šolo, da je lahko hodila na kastinge in je zdaj uspešna manekenka, sramota«. In kaj, če je? Znašla se je, kot bi se lahko tudi ti.

Zadnja leta se končno več govori o tem, da pridnost ni vrednota. Sploh ne pregovorna slovenska pridnost, s katero se tako radi hvalimo. In sploh ne pri ženskah, ki jih pridnost nevede veselo vprega v kolesje patriarhata. Saj veste, trpeča cankarjanska mati, ki hodi naokoli zgarana in vse naredi za otroke, potem jo pa eden od sinov zataji, drugi pa nonšalantno zavrne posebej zanj pripravljeno kavo. Ni čudno, da je vse več knjig o uspešnih ženskah skozi zgodovino naslovljenih »Uporniške punce« ali pa »Poredne punce«. V teh knjigah med drugim najdemo zgodbe o kostumografki Edith Head, ki je do prvega delovnega mesta prišla tako, da je lagala, da so skice njenih študentov njene, prvi hollywoodski zvezdi Mary Pickford, ki je za svoje delo zahtevala pošteno plačilo, »divji« igralki Tallulah Bankhead, ki je prišla v Hollywood žurat in spat z zvezdami, legendarni gimnastičarki Nadii Comaneci, ki se je odločila, da ne želi več živeti pod nadzorom, z majhno plačo v komunistični Romuniji, in je ilegalno imigrirala v ZDA, igralki in izumiteljici Hedy Lamarr, ki je bila prav toliko seks simbol kot genialka.

Zanimive ženske so tiste, ki niso pridne in pohlevne – tudi novinarka in publicistka Irena Štaudohar je v svoji novi knjigi Kaj hoče ženska? nanizala šopek takšnih: razvpita pisateljica Colette, scenaristka in avtorica Nora Ephron, intelektualka Susan Sontag in tako dalje. Vse ženske, o katerih piše Štaudoharjeva, so bile »poredne« prevsem zato, ker so se upirale družbenim pričakovanjem v zvezi z njihovim spolom in ker so si upale povzdigniti glas – pa ne nujno dobesedno, ampak samo povedati svoje mnenje.

Ne zagovarjam teze, da bi moral biti posameznik popolnoma neprilagojen in se požvižgati na družbena pravila. A uspešno lahko v družbi sobivaš tudi, če nisi priden. Če znaš spoštljivo postaviti meje, reči, ne, tega ne bom naredil/a, in razložiti, zakaj. Na glas povedati, da se ne strinjaš s stališčem ali ravnanjem prijatelja ali znanca, namesto pridno kimati. Povedati to artikulirano in s pravimi argumenti. Nekateri ljudje gredo namreč v drugo smer – pod pretvezo, da »ne želijo biti podrejeni« in da »njim že ne bo nihče govoril, kaj naj delajo«, postanejo naduti, težavni in samozadostni. Ne trudijo se, da bi se vključevali v skupnost niti ne želijo slišati nobenega drugega mnenja razen svojega. Svoje uporništvo nosijo kot častno značko. To pa je podobno kot biti ponosen na to, da si priden. Jalovo početje.