Kolumna Lare Paukovič: Prvi šolski dan

Dokler sem še hodila v šolo, je bil september zame mesec pričakovanj. Ne razumite me narobe, seveda jih ni čez počitnice, ampak tam do sredine avgusta sem po navadi že počela vse, kar lahko otrok ali najstnik počne med poletjem: šla dvakrat na morje, prebrala vse knjige s svojega poletnega seznama, izkoristila poletne večere v mestu s prijatelji, po mili volji ležala na kavču in strmela v strop, pojedla ves sladoled v svojem vidnem polju, si našla poletno simpatijo in tako dalje. Začele so me nagovarjati police v trgovinah, ki so nekatere druge šolarje in starše spravljale v obup – tiste z napisom Nazaj v šolo. Po navadi sta do prvega septembra manjkala še vsaj dva tedna, ko sem že točno vedela, kakšne zvezke bom imela za kateri predmet, priskrbela sem si nov rokovnik za beležke in ocene, prosjačila starše za novo peresnico, čeprav s staro ni bilo nič narobe, ampak vsako leto se je našla katera z lepšimi motivi, pregledala seznam učbenikov in tako naprej. S prijateljico sva se pomenkovali, kakšni so najini cilji v letošnjem šolskem letu: izboljšati ocene pri nekem predmetu, doseči, da se simpatičen sošolec zagleda v naju (ne isti, čeprav niti to ni bilo izključeno), iti na ta ali oni izlet ali ekskurzijo. Včasih sem si pred septembrom omislila celo novo frizuro ali kos oblačila za prvi šolski dan – to je bilo po navadi povezano z načrtom Kako doseči, da se simpatičen sošolec zagleda vate. Ko se je šolsko leto začelo, je bilo pozitive sicer kmalu konec. Nekaj tednov sem v zvezke še pisala lepo, krasila naslove z raznimi barvami, snov ponavljala doma in se držala svojega urnika za učenje, telovadbo, igranje klavirja in podobno, a sčasoma se je nabralo preveč stvari in disciplino je nadomestilo kampanjsko delo, s simpatičnim sošolcem ni bilo nič, ker je spet težil, učitelji nas niso razumeli, matematika mi je kravžljala živce – skratka, vse je bilo po starem. Toda kljub temu pogosto pogrešam tiste občutke pričakovanja, prežete z neizmernim optimizmom, ki se sprostijo v prvih tednih septembra, ko spet sedeš v šolske klopi – to so občutki, ki se nikoli pozneje ne pojavijo v enaki meri. Vsem šolarjem zato želim, da jih dobro izkoristijo in ne razmišljajo preveč o tem, da komaj čakajo, da bodo nehali hoditi v šolo – takrat namreč sledi resnično življenje, ki je velikokrat precej bolj travmatično od slabe ocene pri biologiji.

Razen ko sem šla v prvi razred osnovne šole, me v šolo, vsaj če me spomin ne vara, nikoli niso spremljali starši. Tudi mojih sošolcev ne. Prvi šolski dan je bil rezerviran za to, da se spet snideš s sošolci, da si poveste, kako ste se imeli med poletjem, greste po pouku na pijačo ali sladoled ali sedet na igrišče pred šolo in se pritožujete, ker šole med poletjem nihče ni odnesel in da se bo letos pa res treba naučiti tiste kemijske formule, ki ste se jim lani izognili. Oče in mama, četudi zelo skrbna, nista šla pozneje z mano niti na informativni dan za gimnazije, me na prvi šolski dan pospremila do učilnice, ko je napočil čas, da prvič stopim skozi gimnazijska vrata, ali – bog ne daj – šla z mano na informativne dneve za faks. Te svobode nikoli nisem izkoriščala, se mi pa zdi, da bi bila brez nje moja šolska izkušnja precej osiromašena. Zato sem zdaj zaskrbljena, ko opazujem, kako nekateri starši kot hobotnice bdijo nad svojimi šolarji: še v višjih razredih osnovne šole hodijo z njimi v šolo, kadar se je treba prepirati za ocene ali pritožiti, ker otrok ni postal predsednik razreda, jim pripravljajo torbe in malico, se z njimi učijo, prek nekakšnega elektronskega programa, ki je bil v naših časih (pa sem rojena v devetdesetih) znanstvena fantastika, preverjajo, kakšne so njihove ocene in kdaj so manjkali pri pouku. Verjamem, da številni to počnejo z dobrim namenom, da bi otroku olajšali ali celo prihranili frustracije, ki pridejo s šolanjem – a tudi to je namen šole: ne le da otrok usvoji znanja z določenih področij, ampak tudi da se nauči soočati s težavnimi situacijami, na primer krivičnim učiteljem, ki mu je prisodil dvojko, čeprav si je ni zaslužil. Sistemi ocenjevanja so pogosto nepravični, učitelji ne obravnavajo enako vseh otrok, to je dejstvo. Ampak ko otroci odrastejo in bodo krivično obravnavani na primer v službi, tam – upam – ne bo staršev, ki bi jezno čakali pred šefovo pisarno ...