Kolumna Lare Paukovič: Pust veselih ust
V osnovni šoli nas je na pustnem rajanju obiskal znan slovenski pevec. Otroci smo seveda komaj čakali, da za en dan postanemo »maškarce«, šolska telovadnica je bila polna princesk, levčkov, muc, morskih deklic ... le pevec je nastopal v vsakdanjih oblačilih. Razložil nam je, da se je našemil »v sebe samega«. Kot otroku se mi je to zdelo strašno brezveze, pust je bil namreč eden od dogodkov, ki sem jih čakala celo leto. Kot odrasla ga bolj razumem. Načrtovanje izvirne pustne maske na neki točki pač postane še ena v nizu dnevnih obvez. Toliko manj razumem odrasle, ki so fanatični feni pustnih rajanj. Še manj pa hrup okoli tradicionalnih slovenskih pustnih mask.
Kurenti, na primer. Na papirju je ta maska kar zabavna. Kosmati liki, ki s poskakovanjem in zvonci odganjajo zimo, prinašajo srečo in obilje. Ampak naj razložim svojo nedavno izkušnjo s kurenti. Na dan, ko so v Ljubljani obiskali mestno hišo, sem se mudila v bližini in pomislila, da bi lahko ta obisk fotografirala za novinarski prispevek. Stala sem ob robu, stran od množice, saj mi je bilo pojasnjeno, da imajo kurenti navado, da vzamejo medse kakšnega udeleženca pustnega rajanja, najraje navdušenega otroka, ter plešejo ter se fotografirajo z njim. Tega si seveda nisem želela. Kljub temu sem čez čas opazila, da se mi od daleč bliža eden od kurentov. Bolj ko sem se umikala, bližje je prihajal – nazadnje me je kljub upiranju vsem na očeh grobo dvignil v naročje, močno zagrabil in nekaj časa vrtel naokoli, moje poskuse, da bi se izvila in čim prej pobegnila s prizorišča, pa uspešno ustavil z leseno palico, nepogrešljivim delom kurentove oprave, ki mi je na roki pustila celo nekaj drobnih modric.
Oprostite, ampak ne glede na simboliko, ki jo ima kurentovo »lovljenje« in vrtenje, da naj bi torej prinašalo srečo ali pa laskalo dekletu, ki jo je »ulovil« kurent, se meni to, da me kot odraslo osebo lahko sredi centra glavnega mesta dobesedno napade pustna maska, torej odrasel človek, našemljen v kosmato grotesko, enostavno ne zdi v redu.
Inštitut 8. marec je lansko leto opozarjal še na spornejšo masko. To je raši medo, ki med pustovanjem ščipa intimne predele mimoidočih žensk in nekonsenzualno uprizarja spolnost. Ja, prav ste prebrali: dva medveda naključno žensko podreta na tla in sredi množice vulgarno uprizorita spolni odnos. To naj bi po ljudskem izročilu spodbujalo plodnost oziroma nekaj podobno banalnega. Nasilje ni folklora, so o tem zapisali pri inštitutu, kar bi lahko navezala tudi na svoj primer. V komentarjih pod to objavo se je zvrstil niz izkušenj mladih žensk, ki izhajajo iz okolij, kjer so tovrstna divja pustovanja običaj – a imajo zaradi lastne izkušnje spolne zlorabe ali enostavno zato, ker se jim gabijo seksistične prakse, še zdaj travme zaradi raši medojev, pijanih kurentov, ki so jih otipavali, in podobno.
Žal so sicer v manjšini – večina ljudi, odraščajočih v okolju, kjer je nekaj takega folklora, sploh pa moških, bo ob mojem pisanju zamahnila z roko: politična korektnost, niste za hece, ne razumete, vzvišeni Ljubljančani in ne vem kaj vse. Pa ni res. Cenim ljudsko izročilo, toda veliko reči, zapakiranih kot »tradicija«, ima žal korenine v dobrem starem seksizmu, pri udejanjanju teh čudaških potez pa gotovo pomaga tudi alkohol, ki na dogodkih, kjer se šemijo odrasli – ne slepimo se –, teče v potokih. Lepo bi bilo, če bi začeli tovrstne praznike izkoriščati tudi za kanček refleksije.
