NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Razslojena družba
Ko sem bila mlajša, sem mislila, da je kapitalizem super sistem, ker vsak lahko doseže, kar si je zastavil, če le trdo dela.
Odpri galerijo
Družbene razlike so se še poglobile. FOTO: SHUTTERSTOCK
Te dni je po družabnih omrežjih in medijih zakrožila še ena grozljiva zgodba revščine: beda družine iz Logatca, ki živi v človeku nedostojnih razmerah. Trije najstniški otroci, mama, ki boleha za rakom, in oče, ki je pravkar preživel srčni infarkt, se stiskajo v najemniških prostorih, ki so videti kot razpadajoča klet – vsepovsod plesen, vrata se komajda še držijo na tečajih, tla umazana, razpokana in mrzla, v vsem tem neredu in umazaniji se v eni od otroških sob komaj najde prostor za razmajano polico in majhno posteljo.
Medtem ko sem spremljala odzive na zgodbo, ki so bili k sreči številni – za nesrečno družino se je že našel nov dom, zasebno zobozdravstvo pa bo enemu od fantov, ki ima težave z neurejenimi zobmi, ponudilo brezplačno obravnavo –, in razmišljala, ali lahko družini priskrbim še kakšne obleke in živila, ki bi jim prišli prav, sem se spomnila na nekaj, kar mi je nedavno povedal znanec, ki dela v avto hiši. Včasih so prodali daleč največ avtomobilov srednjega cenovnega razreda, je dejal. Zdaj pa prideta k njemu najpogosteje dva tipa ljudi: tisti, ki si novega avtomobila ne morejo privoščiti in iščejo nekaj rabljenega za do 5000 evrov, in tisti, ki imajo denar za vrhunski nov BMW, audi, porsche. Podobna razslojenost se očitno odraža na nepremičninskem trgu: nekateri životarijo v plesnivih luknjah, mladi odrasli se stiskajo v sobah za 400 evrov mesečno, ker ne dobijo kredita za nakup lastnega stanovanja, na drugi strani pa je povpraševanje po nadstandardnih stanovanjih v novih soseskah, kot so Bellevue Living pri Tivoliju, Šumijev kvart nasproti Drame, Palais in Villa Schellenburg na območju nekdanjega Kolizeja, še kako visoko.
Po mojih neuradnih podatkih naj bi bila vsa stanovanja v leta 2022 dokončanem Šumijevem kvartu, kjer cena stanovanj dosega tudi 1,2 milijona evrov, najcenejša pa so blizu 400.000 evrov, že prodana vnaprej. Kdo so ti ljudje in od kod jim par sto tisočakov na računu za draga stanovanja in porscheja, mi je uganka. Ne bom rekla, da jim ne privoščim, tudi ne zavidam jim ne ne vem kako, ker mi v resnici nič ne manjka – vem pa, da ne bi smel nekdo brez težav priti do stanovanja v Šumijevem kvartu in zavidljivega voznega parka, če nekdo drug v neki kleti umira na obroke. Koronakriza je razslojenost, v katero vse bolj pada naša družba, še dodatno razgalila: tisti v skromnih bivališčih in brez družbene moči se držijo doma, a če imaš status in/ali denar, greš lahko tudi v teh časih v Dubaj, na Tenerife, v Benetke, v Afriko na lov, od koder prineseš novo različico korone, ceno česar bodo najbolj plačevali najnižji sloji prebivalstva.
Ko sem bila mlajša, sem mislila, da je kapitalizem super sistem, ker vsak lahko doseže, kar si je zastavil, če le trdo dela. Revščina se ti pač ne more zgoditi kar tako. Zdelo se mi je tudi, da ne bi smel sistem pri doseganju bogastva nikogar omejevati in regulirati: če imaš idejo, ki te bo pripeljala do milijonov, in načrt, kako boš to izpeljal, je samo nebo meja. Tudi razslojenosti nisem jemala za nekaj tako zelo slabega; konec koncev nismo vsi za vse in logično je, da nekateri v družbi dosežejo več, drugi pa manj. Danes, ko vidim, koliko pametnih, sposobnih, izobraženih ljudi se težko prebija skozi mesec in koliko je zgodb prikrite revščine, nisem več tako prepričana o tem. Meje obstajajo: brez dobrega izhodišča, torej družine, v katero si rojen, družbenih povezav ali pa samo izjemne sreče kljub domnevnim »neskončnim možnostim« ne moreš doseči ničesar (le redko kdo se izkoplje iz absolutne revščine). Poleg tega se mi vse bolj dozdeva, da v trenutnem sistemu lahko res obogatiš le, če vsaj v neki točki zamižiš pred trpljenjem in izkoriščanjem drugih.
Marsikdo je mislil, da nam bo korona prinesla nov družbeni red, ki bo pravičnejši in manj egoistično usmerjen, toda po enem letu vidimo, da so bile to optimistične napovedi – družbene razlike so se samo še poglobile, kapitalizem nam še bolj agresivno kaže zobe. Kar v teh časih prinaša malo optimizma, so tako ravno odzivi ljudi na zgodbe, kakršna je zgodba družine iz Logatca. Ne glede na vse družbene razlike se bo, če prosiš za pomoč, skoraj gotovo vedno našel nekdo, ki ti bo pomagal. To je kljub vsemu kanček upanja, ki se ga lahko oprimemo.
Medtem ko sem spremljala odzive na zgodbo, ki so bili k sreči številni – za nesrečno družino se je že našel nov dom, zasebno zobozdravstvo pa bo enemu od fantov, ki ima težave z neurejenimi zobmi, ponudilo brezplačno obravnavo –, in razmišljala, ali lahko družini priskrbim še kakšne obleke in živila, ki bi jim prišli prav, sem se spomnila na nekaj, kar mi je nedavno povedal znanec, ki dela v avto hiši. Včasih so prodali daleč največ avtomobilov srednjega cenovnega razreda, je dejal. Zdaj pa prideta k njemu najpogosteje dva tipa ljudi: tisti, ki si novega avtomobila ne morejo privoščiti in iščejo nekaj rabljenega za do 5000 evrov, in tisti, ki imajo denar za vrhunski nov BMW, audi, porsche. Podobna razslojenost se očitno odraža na nepremičninskem trgu: nekateri životarijo v plesnivih luknjah, mladi odrasli se stiskajo v sobah za 400 evrov mesečno, ker ne dobijo kredita za nakup lastnega stanovanja, na drugi strani pa je povpraševanje po nadstandardnih stanovanjih v novih soseskah, kot so Bellevue Living pri Tivoliju, Šumijev kvart nasproti Drame, Palais in Villa Schellenburg na območju nekdanjega Kolizeja, še kako visoko.
Družbene razlike so se še poglobile. FOTO: SHUTTERSTOCK
Po mojih neuradnih podatkih naj bi bila vsa stanovanja v leta 2022 dokončanem Šumijevem kvartu, kjer cena stanovanj dosega tudi 1,2 milijona evrov, najcenejša pa so blizu 400.000 evrov, že prodana vnaprej. Kdo so ti ljudje in od kod jim par sto tisočakov na računu za draga stanovanja in porscheja, mi je uganka. Ne bom rekla, da jim ne privoščim, tudi ne zavidam jim ne ne vem kako, ker mi v resnici nič ne manjka – vem pa, da ne bi smel nekdo brez težav priti do stanovanja v Šumijevem kvartu in zavidljivega voznega parka, če nekdo drug v neki kleti umira na obroke. Koronakriza je razslojenost, v katero vse bolj pada naša družba, še dodatno razgalila: tisti v skromnih bivališčih in brez družbene moči se držijo doma, a če imaš status in/ali denar, greš lahko tudi v teh časih v Dubaj, na Tenerife, v Benetke, v Afriko na lov, od koder prineseš novo različico korone, ceno česar bodo najbolj plačevali najnižji sloji prebivalstva.
Ko sem bila mlajša, sem mislila, da je kapitalizem super sistem, ker vsak lahko doseže, kar si je zastavil, če le trdo dela. Revščina se ti pač ne more zgoditi kar tako. Zdelo se mi je tudi, da ne bi smel sistem pri doseganju bogastva nikogar omejevati in regulirati: če imaš idejo, ki te bo pripeljala do milijonov, in načrt, kako boš to izpeljal, je samo nebo meja. Tudi razslojenosti nisem jemala za nekaj tako zelo slabega; konec koncev nismo vsi za vse in logično je, da nekateri v družbi dosežejo več, drugi pa manj. Danes, ko vidim, koliko pametnih, sposobnih, izobraženih ljudi se težko prebija skozi mesec in koliko je zgodb prikrite revščine, nisem več tako prepričana o tem. Meje obstajajo: brez dobrega izhodišča, torej družine, v katero si rojen, družbenih povezav ali pa samo izjemne sreče kljub domnevnim »neskončnim možnostim« ne moreš doseči ničesar (le redko kdo se izkoplje iz absolutne revščine). Poleg tega se mi vse bolj dozdeva, da v trenutnem sistemu lahko res obogatiš le, če vsaj v neki točki zamižiš pred trpljenjem in izkoriščanjem drugih.
Razslojenost se odraža tudi na nepremičninskem trgu. FOTO: NEUHAUS
Marsikdo je mislil, da nam bo korona prinesla nov družbeni red, ki bo pravičnejši in manj egoistično usmerjen, toda po enem letu vidimo, da so bile to optimistične napovedi – družbene razlike so se samo še poglobile, kapitalizem nam še bolj agresivno kaže zobe. Kar v teh časih prinaša malo optimizma, so tako ravno odzivi ljudi na zgodbe, kakršna je zgodba družine iz Logatca. Ne glede na vse družbene razlike se bo, če prosiš za pomoč, skoraj gotovo vedno našel nekdo, ki ti bo pomagal. To je kljub vsemu kanček upanja, ki se ga lahko oprimemo.
