Kolumna Lare Paukovič: Samoizolacijski plonklistek

Kar se je prejšnji teden, ko sem pisala kolumno, šele nakazovalo, je zdaj jasno: zaradi epidemije koronavirusa smo spet v lockdownu. Čeprav je bil marčevski strožji, saj se je ustavilo dobesedno vse (ni pa rečeno, da nas to spet ne čaka), se takrat, četudi me je ujel nepripravljeno, nisem pretirano sekirala glede virusa. Upoštevala sem ukrepe, jasno, a občutek je bil približno tak, kot da se izogibam gripi ali prehladu.


Mogoče zato, ker je bilo tedaj sprva skupno okuženih nekaj sto ljudi, zdaj pa zabeležimo po 1500 primerov na dan; ali pa ker še nismo imeli toliko podatkov o virusu in je veljalo, da za njim težje obolevajo predvsem starejši in hudo bolni. Mogoče tudi, ker se še nisem zares zavedala tega, da bo stanje epidemije postalo nekaj, s čimer se bomo morali navaditi živeti. Nestrpno sem sanjala o čimprejšnji možnosti potovanj, odprtih barih in klubih ter zagonu kulturnega dogajanja, dnevi za štirimi stenami pa so nekako polzeli mimo mene, ne da bi jih zares pametno izkoristila.

Tokrat je drugače: sprejela sem, da bo to trajalo, kolikor časa pač bo, in se namenila res dobro izkoristiti Netflix ter svoje založene knjižne police. Kaj priporočam v branje in gledanje? Razveselila me je novica, da je na Netflix prišla filmska adaptacija enega mojih najljubših romanov. Rebeka Daphne Du Maurier iz leta 1938 je klasična gotska romanca, ki ima vse, kar knjiga tega tipa potrebuje, da jo je nemogoče spustiti iz rok: temno preteklost enega od glavnih junakov, njegovo mrtvo prvo ženo, skrivnostni grad in sumničave služabnike. Lastnika gradu, skrivnostnega de Winterja, igra Armie Hammer, ki je kot ameriški študent, ki se na študijskem dopustu v Italiji zaplete v čustven odnos s sedemnajstletnikom, navdušil v filmu Pokliči me po svojem imenu.

Obiščite knjigarne in knjižnice, dokler so še odprte, in se založite s čtivom, sicer pa vedno obstaja tudi možnost naročanja knjig s spleta – če berete v tujih jezikih, je spletna stran Book Depository verjetno nekaj, kar dobro poznate. Med še ne prevedenimi romani sem nedavno prebrala – in ga v branje vsekakor priporočam – nov roman Elene Ferrante, The Lying Life of Adults (Lažno življenje odraslih), ki bo v slovenščini na voljo prihodnje leto in je tankočutna zgodba o odraščanju, rahljanju družinskih vezi in iskanju novih, prvi ljubezni in grajenju lastne identitete. Dokler feni Ferrantejeve, ki raje berete v slovenščini, čakate na prevod, si lahko čas krajšate z njenim Neapeljskim ciklom, ki je preveden v celoti, ali starejšim romanom Dnevi zavrženosti o ženski, ki jo nenadoma zapusti partner.

Mene na knjižni polici pričakuje še eno njeno neprevedeno delo, Troubling Love (Težavna ljubezen), o ženski, ki raziskuje materino smrt, poleg te pa Heaven and Earth (Nebesa in zemlja), nov roman Paola Giordana, ki ga slovenski bralci dobro poznamo po romanih Samotnost praštevil, Človeško telo in Črnina in srebro, marca pa je napisal tudi eno prvih neleposlovnih del o pandemiji koronavirusa, V času epidemije, ki se zdaj bere kot dobra kronika njenih začetkov.

Dobra sopotnica za karanteno je tudi Nora Ephron s svojimi zbirkami esejev – o njej sem v kolumnah že večkrat pisala. Norini spomini na glamurozno življenje v New Yorku, novinarske začetke, kuharske odisejade, ljudi, s katerimi se je družila, zabave in podobno ta hip, ko je pandemični New York precej drugačen kot New York Nore Ephron, delujejo kot pobeg v sanjski svet, kjer se nam s pandemijo ni treba ukvarjati. Podobno eskapistično učinkuje knjiga Elizabeth Gilbert, Mesto deklet, ki je bila ravnokar prevedena – glavna junakinja Vivian kot showgirl na Manhattnu raziskuje vse sladkosti New Yorka v štiridesetih letih in hkrati dobiva pomembne lekcije o prijateljstvu, ljubezni, življenju –, ali pa še ena Netflixova serija, ki je že dlje časa na mojem seznamu, Emily in Paris, menda Seks v mestu za nove čase, samo da v Parizu. To najbrž pomeni, da je zadeva precej klišejska, a še vedno bomo klikali na eno epizodo za drugo.

Ljubiteljem temačnejših vsebin priporočam Netflixovo serijo You (Ti) o psihopatskem newyorškem knjigarnarju Joeju ali pa serijo o umoru modnega giganta Giannija Versaceja. S skoraj desetletno zamudo sem skočila tudi na vlak oboževalcev serije Črno ogledalo, opozarjam pa, da je za samoizolacijo rahlo depresivna izbira, saj epizode slikajo skoraj še bolj distopični svet od tega, kar se nam dogaja zdaj. Je to sploh mogoče? Preverite.