Kolumna Lare Paukovič: Samoumevnosti

V karanteni smo že približno deset dni. Ko sem pred dvema tednoma pisala kolumno o tem, kako je to, da moramo zaradi epidemije koronavirusa ostati doma, po zgledu Boccaccievega Dekamerona priložnost za povezovanje, pripovedovanje zgodb in ostale zapečkarske dejavnosti, si nisem mislila, da bom imela z novo realnostjo toliko težav. Spadam namreč med v tej situaciji privilegirane ljudi, ki lahko na daljavo opravijo enako količino dela kot prej, doma pa imam dovolj prostora, da se ne počutim kot ujetnica štirih sten.


Prepričana sem bila, da si bom v karanteni po opravljenem delu lahko vzela čas za vse knjige, filme, serije, predstave in razstave, za katere prej ni bilo časa. Moja domača knjižnica je založena, imam Netflix in dostop do raznih piratskih strani (ampak tega niste slišali od mene), kar se predstav in razstav tiče, pa so se kulturne institucije, ki so morale zaradi epidemije zapreti vrata, izkazale z bogatim spletnim programom. Večina domačih gledališč je po zgledu tujine iz arhivov potegnila posnetke najuspešnejših predstav. Zdaj se ob večerih, ko je napovedana ponovna »premiera« teh uprizoritev, lahko priklopimo na youtube kanale gledališč in uživamo v predstavi od doma.

Googlova platforma Arts & Culture sodeluje z več kot 1200 muzeji in galerijami, v katere lahko vstopimo prek laptopa ali aplikacije na telefonu; nekateri poleg ogleda umetnin in zakladnice zanimivih informacij o njih ponujajo še virtualna vodstva.

A kaj se je v resnici zgodilo? Moj čas v karanteni je večinoma sestavljen iz dela in smiljenja sami sebi. V redu, s prijateljicami nam je uspelo izpeljati nekaj skype druženj, a to verjetno zato, ker so jih organizirale one, ne jaz. Berem še manj kot prej, virtualnega dostopa do raznih institucij ne izkoriščam, čeprav sem si že tolikokrat rekla, da se bom ta večer pa res priklopila na youtube in spremljala predstavo, ki sem jo v živo zamudila.

Nisem si ogledala še niti enega dobrega filma ali serije s svojega seznama, ampak samo trash. Pa še tega ne počnem pogosto, večinoma namreč visim na internetu in berem o tem, kako se s koronavirusom spopadajo moji prijatelji in znanci, ki se pretežno delijo v tri skupine: paničarji, tisti, ki se jim bo zmešalo, ker ne smejo ven, in tisti, ki so zadovoljni, ker imajo končno izgovor, da ne zapustijo postelje (govorim o privilegiranih, ne tistih, ki imajo zaradi virusa izpad dohodkov ali so dejansko zboleli).

Sama sicer ne spadam med ekstraverte, ki težko zdržijo doma in jih karantena zaradi tega spravlja v stisko – že v normalnih okoliščinah sem velikokrat izbrala udobje doma namesto večernega izhoda. In po desetih dneh karantene se približno navadiš na odsotnost vznemirjenja. Kaj se bo dogajalo jutri? Aja, saj res, nič, doma bom. Mogoče bi lahko pospravila kopalnico. Vseeno pa so moji dnevi v neepidemičnih časih dovolj raznoliki, da mi veliko stvari manjka – sploh ker sem bolj človek mesta, ki energijo črpa iz dinamike mestnega življenja, ne v naravi, kamor se k sreči lahko še vedno zatečemo. Pogrešam banalne reči, sestavne dele življenja v Ljubljani, na katere sem bila tako navajena, da pravzaprav nikoli nisem razmišljala o tem, koliko mi pomenijo, a so bile očitno še kako pomembne za moje normalno delovanje. Kavo v polnem Pritličju.

Sprehod po Trubarjevi. Nemirno Celovško cesto v jutranjih urah, ko poskušam priti do službe ali po opravkih in me živcirajo vsi, ki se po rumenem pasu vrivajo v kolono avtomobilov. Celovška je zdaj prazna in na vse konce mesta lahko prideš v petnajstih minutah, a ko že moram nujno kam priti in se vozim po pustem mestu, me namesto olajšanja ob odsotnosti prometa obliva nelagodje. Pogrešam odhod v kino ali gledališče, listanje knjig v knjigarnah, pogovore ljudi na ulicah, ki se ne vrtijo okoli korone in tega, kako grozno je vse skupaj, branje člankov, ki se ravno tako ne vrtijo okoli korone (še kolumne, ki ne bi bila o tem, ne morem več napisati!), pogrešam sedenje na Petkovšku in opazovanje mimoidočih, celo rutinsko vsakotedensko nakupovanje živil – brez panike.

Nekateri pravijo, da bomo iz karantene prišli spremenjeni, bolj skromni in poduhovljeni. Ne vem, ali je to res; kajti ljudje smo narejeni tako, da hitro pozabimo na vse slabo in se vrnemo k starim vzorcem. Vem pa, da bom ne glede na vse ostalo s toliko večjim zanosom uživala v samoumevnostih ...