Kolumna Lare Paukovič: Samski, a srečni

Levji delež svojih dvajsetih let sem preživela samska. Kot karieristka, hkrati pa nekdo s širokim družabnim krogom in kupom zanimanj sem v tem zelo uživala. Seveda sem se morala tudi jaz, tako kot vsaka samska oseba po določeni starosti, spopadati s tipičnimi dobronamernimi vprašanji starejših, kako pa kaj ljubezen in kdaj bom kakšnega fanta pripeljala domov (da se z nekom dobivaš samo občasno in da tega fanta ne nameravaš predstaviti, ne moreš ravno odgovoriti nekomu, ki ima o ljubezni konvencionalne predstave). In priznam, da so me kdaj odnesla romantična sanjarjenja in želja po bližini, ampak to je bilo redko, v resnici sem skoraj prepričana, da si nisem predstavljala drugačnega življenja, tako sem bila navajena na svojo samostojnost. Parčki, odvisni drug od drugega, ki jim je partner cel svet, so se mi zdeli smešni.

Pred približno letom in pol sem se za daljši članek celo vrgla v raziskavo samskosti, kjer sem poskušala fenomen osvetliti z različnih stališč in pokazati, da število samskih narašča ter da je mogoče čas, da se nehamo spraševati, kaj je narobe z nekom, ki nima partnerja. Toda – ravno med pripravo tega članka sem spoznala svojega sedanjega fanta. Ko je bil članek objavljen, sva že hodila na zmenke, kmalu tudi uradno vstopila v zvezo.

Če si bil dolgo samski, nove zveze ne sprejmeš kot nekaj naravnega, pa tudi če se s partnerjem že od začetka počutiš domače. Vsaj ne, če si tako nagnjen k analiziranju kot jaz (najbrž poklicna deformacija). Zvezo ves čas opazuješ, ocenjuješ, primerjaš s tistim, kar je bilo prej, razmišljaš, čemu si se pripravljen odpovedati in čemu ne. Podobno kot v romanih Alaina de Bottona, britanskega pop filozofa, čigar zadnji roman o poteku povprečnega razmerja, Tok ljubezni, bo v slovenščini izšel letos. De Botton o ljubezni ne samo piše, ampak vse male intimne akte, ki sestavljajo neko razmerje, sproti komentira, kar daje romantiki v njegovih knjigah precej ciničen prizvok.

Psihologinja Katarina Veselko, ena od sogovornic za zgoraj omenjen članek o samskosti, mi je takrat dejala, da nekdo, ki je bil dlje samski, išče nekoga, ki se prilega njegovemu življenjskemu filmu. »Starejši ko si, jasnejšo sliko o svojem življenju imaš: veš, kam hodiš na počitnice, kako preživljaš popoldneve in tako dalje. In ko ustvarjaš partnerstvo, je potrebnih precej več prilagoditev kot pri ljudeh, ki so si našli partnerja zelo mladi, preden so si ustvarili sliko o tem, kakšno življenje hočejo imeti. Vsak partner ne sodi čisto v vsako našo sliko. Dlje ko smo samski, manj smo jo pripravljeni spreminjati.«

Prilagoditve – najbrž je to res tisto, česar se avtonomni in svobodni samski najbolj bojijo. Kajti dejstvo je, da ne glede na to, kako se zaklinjaš, da boš po vstopu v zvezo obdržal stare hobije, kontakte z vsemi prijatelji, s katerimi si trikrat na teden hodil na kavo, vse socialne obveznosti in prejšnji nivo produktivnosti, se to skoraj nikoli ne zgodi. Sama sem imela še to srečo (ali pa nesrečo), da so se sočasno z mano poparčkale še zadnje samske prijateljice. Ustvarila se je nova, drugačna družba, »družba parov«, ki skupaj okušajo vina in igrajo družabne igre, in če smo se prej ves čas srečevale same, se zdaj, vsaj tako se zdi, pogosteje skupaj z boljšimi polovicami. Tako hkrati prihranimo čas, kajti skoraj nemogoče postane, da bi hkrati namenjal dovolj pozornosti fantu in šel ob tem še na tri pijače na teden. No, to je bilo pred karanteno. Ampak tudi med karanteno se ti zdi naenkrat bolj smiselno s fantom gledati Netflix kot pa se odzvati še na eno povabilo na zoom druženje.

A po drugi strani so mnogi aspekti razmerja dragoceni in odtehtajo morebitna odrekanja. Vsak človek, s katerim si si blizu, te nauči nekaj novega o sebi. In partnerja želiš, če so čustva prava, spustiti kar se da blizu. Spet si dovoliš ranljivost, učiš se o svojih čustvenih reakcijah, ki so, če dolgo nisi bil v dvojini, precej zakrnele, slišiš kritike na svoj račun, ki jih drugače ne bi, in se začneš, če so na mestu, truditi za izstop iz svoje cone udobja. Spoznavaš novo različico sebe. Še vedno pa mislim, da lahko to uspešno storiš le, če si se prej dodobra spoznal, ko si nekaj časa preživel v zadovoljni samskosti. Vsem, ki so v zvezah nesrečni, želim pogum, da bi iz njih izstopili in si dovolili imeti samsko obdobje, dokler se ne najdejo in pomirijo s sabo. Ampak mogoče po karanteni. Med karanteno je lepo imeti nekoga, s komer se stiskaš ob Netflixu.