NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Šokantno!
Kako je mogoče, da so bili ti ponižujoči članki objavljeni v medijih, ne da bi se splošna javnost, aktivisti, kdor koli že, uprla?
Odpri galerijo
Seksi za vsako ceno FOTO: THINKSTOCK
Ta teden sem si ogledala Netflixov dokumentarec iz leta 2016 o Amandi Knox, Američanki, ki je bila skupaj s svojim takratnim fantom obtožena za umor cimre Meredith Kercher, s katero je živela med študijsko izmenjavo v italijanski Perugii. Štiri leta je bila zaprta, nato oproščena. Knoxova, ki je imela takrat dvajset let, je med sodno obravnavo postala nepričakovan interes tabloidov, ki so ji nadeli ime Foxy Knoxy in vohljali za informacijami iz njenega življenja, ki bi potrdile njeno krivdo.
Pri tem so jih zanimale predvsem take o njenem »divjem« seksualnem življenju, kajti ena od teorij v zvezi z umorom Kercherjeve je bila tudi ta, da je bila umorjena med orgijo. Tabloidi so brezsramno razkrivali število Amandinih spolnih partnerjev, namigovali, da je okužena z virusom HIV in tako dalje. Kriva ali ne, gotovo si ni zaslužila, da se jo predstavlja kot hudičevo, padlo žensko – sloves, ki se ga še štirinajst let po umoru ni uspela popolnoma znebiti.
Ob gledanju dokumentarca sem razmišljala: Kako je mogoče, da so bili ti ponižujoči članki objavljeni v medijih, ne da bi se splošna javnost, aktivisti, kdor koli že, uprla? Potem sem se spomnila: pisalo se je leto 2007. Ko je letos izšel dokumentarec Framing Britney Spears, ki analizira tudi to, kako je bila nekdanja pop princesa Britney obravnavana v medijih in popkulturi, smo začeli ugotavljati, kako obupna so bila pozna devetdeseta in leta po začetku novega tisočletja za ženske.
Tabloidi so bili do njih neusmiljeni – želeli so vedeti popolnoma vse: s kom zvezdnice spijo, kdaj pijane odhajajo iz klubov, so se zredile, za koliko, se drogirajo, kakšno konfekcijsko številko nosijo, se jim ob strani vidi gram maščobe, imajo preveliko ali premajhno oprsje, so na antidepresivih, bodo kmalu doživele živčni zlom ... te zgodbe so bile takrat res brutalne in temu ni bila podvržena samo Britney, ampak tudi Lindsay Lohan, Paris Hilton, Mischa Barton itd. Surovo tabloidništvo smo se želeli iti tudi v Sloveniji – leta 2004 je tabloid Nova objavil naslovnico z nerodno fotografiranim oprsjem Natalije Verboten, pod katero je z velikimi črkami pisalo: »Šokantno: IMA UVELE PRSI!!!« Da bi danes kakšen medij tako izkoristil fotografijo neke ženske, ki skače po odru in ji je malo ponagajala gravitacija, se zdi nepojmljivo.
Verbotnova je leta kasneje povedala, da ni mogla verjeti, da so se novinarji spustili na tak nivo in da po »škandalu« (ker tedaj je bil to dejansko škandal) še mesece ni mogla normalno živeti. Toda to se je takrat prodajalo: poniževanje žensk, njihovih telesnih delov in funkcij, namigovanja na spolno življenje, poceni golota. Natalija Verboten je morala pravzaprav že pred tem kariero delati na oprsju, dražiti s spogledljivimi pozami in ravno prav odkritim dekoltejem, ki je bil takrat omenjen v praktično vsakem članku o njej, kajti to je bilo tisto, kar so mase zahtevale in kupovale – zato ni čudno, da je njene fane novica o domnevno uvelih dojkah tako šokirala. Veliko je bilo še takšnih primerov – konec koncev je zgovorno tudi dejstvo, da je Monica Lewinsky po aferi s Clintonom postala sinonim za oralni seks, nihče pa se ni vprašal, kako se počuti ob tem, da je njeno mladost in naivnost izkoristila oseba na najvišjem položaju v državi. O svojem #JazTudi momentu je Lewinskyjeva spregovorila šele leta kasneje.
Sporočilo, ki smo ga dekleta in ženske dobivale takrat, je bilo, da moramo biti seksi. Za vsako ceno. Ne pametne, ne napredne, ne sposobne ... privlačne, z oprsjem na pravem mestu, bog ne daj, da kje kaj visi ali je »uvelo«. In suhe: ideal v tistem času je bil nevarno raven trebuh, tanke noge, niti sledu o kakšni body positivity, zato ni čudno, da se mnogo deklet, odraščajočih v tistem času, še danes bori z motnjami hranjenja. Če so bile ženske privlačne, tako kot je bila denimo Amanda Knox, so sicer dobile tudi veliko negativne pozornosti, a s tem se je morala ženska v javni sferi v devetdesetih in po 2000 nekako sprijazniti.
K sreči so se zgodili družabni mediji in ženske so vzele reprezentacijo svojega telesa in seksualnosti v svoje roke. Ne glede na to, da so tabloidi včasih še vedno neusmiljeni (a to sploh ni primerljivo z naslovi včasih) in da ženske v javni sferi še vedno niso deležne vsega spoštovanja, ki bi si ga zaslužile, sem vesela, da živim v družbi, ki se je zavedla svojih napak in naredila korak naprej, kar se tiče predstavljanja žensk v medijih pa tudi odnosa do slavnih nasploh.
Kako je mogoče, da so bili ti ponižujoči članki objavljeni v medijih, ne da bi se splošna javnost, aktivisti, kdor koli že, uprla?
Pri tem so jih zanimale predvsem take o njenem »divjem« seksualnem življenju, kajti ena od teorij v zvezi z umorom Kercherjeve je bila tudi ta, da je bila umorjena med orgijo. Tabloidi so brezsramno razkrivali število Amandinih spolnih partnerjev, namigovali, da je okužena z virusom HIV in tako dalje. Kriva ali ne, gotovo si ni zaslužila, da se jo predstavlja kot hudičevo, padlo žensko – sloves, ki se ga še štirinajst let po umoru ni uspela popolnoma znebiti.
Ob gledanju dokumentarca sem razmišljala: Kako je mogoče, da so bili ti ponižujoči članki objavljeni v medijih, ne da bi se splošna javnost, aktivisti, kdor koli že, uprla? Potem sem se spomnila: pisalo se je leto 2007. Ko je letos izšel dokumentarec Framing Britney Spears, ki analizira tudi to, kako je bila nekdanja pop princesa Britney obravnavana v medijih in popkulturi, smo začeli ugotavljati, kako obupna so bila pozna devetdeseta in leta po začetku novega tisočletja za ženske.
Tabloidi so bili do njih neusmiljeni – želeli so vedeti popolnoma vse: s kom zvezdnice spijo, kdaj pijane odhajajo iz klubov, so se zredile, za koliko, se drogirajo, kakšno konfekcijsko številko nosijo, se jim ob strani vidi gram maščobe, imajo preveliko ali premajhno oprsje, so na antidepresivih, bodo kmalu doživele živčni zlom ... te zgodbe so bile takrat res brutalne in temu ni bila podvržena samo Britney, ampak tudi Lindsay Lohan, Paris Hilton, Mischa Barton itd. Surovo tabloidništvo smo se želeli iti tudi v Sloveniji – leta 2004 je tabloid Nova objavil naslovnico z nerodno fotografiranim oprsjem Natalije Verboten, pod katero je z velikimi črkami pisalo: »Šokantno: IMA UVELE PRSI!!!« Da bi danes kakšen medij tako izkoristil fotografijo neke ženske, ki skače po odru in ji je malo ponagajala gravitacija, se zdi nepojmljivo.
Seksi za vsako ceno FOTO: THINKSTOCK
Verbotnova je leta kasneje povedala, da ni mogla verjeti, da so se novinarji spustili na tak nivo in da po »škandalu« (ker tedaj je bil to dejansko škandal) še mesece ni mogla normalno živeti. Toda to se je takrat prodajalo: poniževanje žensk, njihovih telesnih delov in funkcij, namigovanja na spolno življenje, poceni golota. Natalija Verboten je morala pravzaprav že pred tem kariero delati na oprsju, dražiti s spogledljivimi pozami in ravno prav odkritim dekoltejem, ki je bil takrat omenjen v praktično vsakem članku o njej, kajti to je bilo tisto, kar so mase zahtevale in kupovale – zato ni čudno, da je njene fane novica o domnevno uvelih dojkah tako šokirala. Veliko je bilo še takšnih primerov – konec koncev je zgovorno tudi dejstvo, da je Monica Lewinsky po aferi s Clintonom postala sinonim za oralni seks, nihče pa se ni vprašal, kako se počuti ob tem, da je njeno mladost in naivnost izkoristila oseba na najvišjem položaju v državi. O svojem #JazTudi momentu je Lewinskyjeva spregovorila šele leta kasneje.
Sporočilo, ki smo ga dekleta in ženske dobivale takrat, je bilo, da moramo biti seksi. Za vsako ceno. Ne pametne, ne napredne, ne sposobne ... privlačne, z oprsjem na pravem mestu, bog ne daj, da kje kaj visi ali je »uvelo«. In suhe: ideal v tistem času je bil nevarno raven trebuh, tanke noge, niti sledu o kakšni body positivity, zato ni čudno, da se mnogo deklet, odraščajočih v tistem času, še danes bori z motnjami hranjenja. Če so bile ženske privlačne, tako kot je bila denimo Amanda Knox, so sicer dobile tudi veliko negativne pozornosti, a s tem se je morala ženska v javni sferi v devetdesetih in po 2000 nekako sprijazniti.
Amanda Knox FOTO: REUTERS
K sreči so se zgodili družabni mediji in ženske so vzele reprezentacijo svojega telesa in seksualnosti v svoje roke. Ne glede na to, da so tabloidi včasih še vedno neusmiljeni (a to sploh ni primerljivo z naslovi včasih) in da ženske v javni sferi še vedno niso deležne vsega spoštovanja, ki bi si ga zaslužile, sem vesela, da živim v družbi, ki se je zavedla svojih napak in naredila korak naprej, kar se tiče predstavljanja žensk v medijih pa tudi odnosa do slavnih nasploh.
