Kolumna Lare Paukovič: Solo počitnice

»Solo počitnikovanje je čudovito – zakaj sem potrebovala tako dolgo, da sem si to priznala?« se sprašuje Grace Dent v naslovu svoje kolumne za Guardian. Dentova se je, ker njen partner celo poletje dela, prijateljice pa imajo otroke in precej drugačne ideje o počitnikovanju kot ona, sama odpravila na Portugalsko. Za zajtrk je brez slabe vesti hrustala tipične portugalske slaščice, pred obiskom hotelskega bazena pokurila odvečne kalorije v fitnesu, si vsak dan vzela čas za popoldanski počitek, sama je šla celo na turistični vlakec, kar je na skupinskih počitnicah do zdaj vedno izpustila, ker se je drugim zdelo neumno.

Nobenega vrišča otrok družinskih prijateljev, čakanja, da se uredijo za plažo, siljenja k večernim izhodom, ker se to, ko si z družbo na morju, pač spodobi, čeprav bi šla raje spat. Zakaj se torej za solo počitnice ni odločila že prej? Skupinske počitnice so jo začele utrujati, to je jasno, a da bi oddih rezervirala kar sama ... k temu se nekako ni spravila, poleg tega jo je vedno prehitel čas. Če si brez otrok, ti poletje hitro spolzi med prsti, tvoji delodajalci namreč vedo, da si vedno na voljo, da vskočiš za nadomeščanje, ko so na dopustu tvoji sodelavci s partnerji in otroki. Dvakrat se obrneš naokoli, pa je že september in ideja o dopustu se ti vse bolj odmika. Pa še ena stvar je: sram. Ne glede na to, kako uživaš v solo počitnicah, za koga boš gotovo videti kot osamljena teta, ki so jo vsi zapustili. »Ja, tam me čakajo prijatelji,« je Grace Dent, ne da bi sama dobro vedela, zakaj, odgovorila stevardesi, ki se je prijazno pozanimala, ali gre na Portugalsko h komu na obisk. Ali je vdova, ločenka, morda asocialna, so jo potem čez nekaj dni spraševali turisti v hotelski restavraciji. »Povedala sem jim, da nisem nič od tega. Samo normalno človeško bitje, ki je zelo utrujeno.«



Njena zgodba me je navdihnila, ker se letos ravno tako prvič sama odpravljam na počitnice – in to ravno na Portugalsko. Vedno sem spadala med ljudi, ki so radi sami s sabo. Čeprav imam zelo rada prijatelje, enako dragocene trenutke svojega prostega časa preživljam doma, v družbi knjige, praznega Wordovega dokumenta, ki čaka, da ga popišem, ali svojih misli. Še več: če teh trenutkov ni dovolj, se počutim, kot da mi nekaj manjka. Nikoli mi ni žal, če kakšni plani za druženje propadejo, ker vem, da se bom znala zaposliti. In v zadnjem času grem tudi brez zadržkov sama na kavo ali na kosilo, kar mi je bilo včasih malo mučno zaradi vprašanja, »kaj si bodo pa ljudje mislili«, ki je najbrž tudi Dentovo pripravil do tega, da se je stevardesi zlagala, da gre na Portugalsko obiskat prijatelje. Nekateri ljudje so namreč tako odvisni od družbe drugih, da ideje o samostojnem kosilu ali bog ne daj potovanju preprosto ne morejo razumeti in so, ko te tako vidijo samo sedeti za mizo ali v hotelskem baru, prepričani, da si blazno osamljena.

Vseeno pa daljšega dopusta v samo svoji družbi še nisem izkusila – v bistvu sem sama nazadnje preživela le podaljšan vikend, ko sem šla službeno na literarni festival v Zagreb. Situacija je bila v tem primeru sicer malo drugačna, ker sem imela zjutraj in zvečer delovne obveznosti, a čez dan sem bila kljub vsemu prepuščena sama sebi. Pa sem se imela odlično: obiskovala sem muzeje, brala v parkih in brez zadržkov izkoriščala možnost zastonj prehranjevanja v odličnih zagrebških restavracijah, s katero so nas udeležence festivala prijetno presenetili organizatorji. Nekako mi je sicer uspelo, da sem čas za kosilo ali večerjo natempirala ravno ob urah, ko je poleg mene tam jedlo največ družin ali zaljubljenih parov, vendar moram reči, da me to ni motilo.

Tokrat bom imela za uživanje v svoji družbi in vsem, kar lahko počneš, ko se ti ni treba prilagajati nikomur, na voljo deset dni. Malo se veselim, malo pa me je tudi strah. A ob branju kolumne Grace Dent sem dobila nekaj odličnih idej in pravzaprav komaj čakam, da jih uresničim.