Kolumna Lare Paukovič: Šolske tegobe

Šolarjem so se letos uresničile najbolj skrite želje – kar tako, na lepem, so lahko nehali hoditi v šolo. Si predstavljate? Začela se je pomlad, dnevi postajajo vse toplejši, razmišljanje o tem, katere ocene je treba vse pridobiti do konca šolskega leta, pa vse bolj mučno (po mojem spominu so ravno najlepši pomladni meseci tudi meseci, ko je glede ocenjevanja najbolj napeto), ko kar naenkrat pride odredba, da je treba zaradi epidemije koronavirusa ostati doma. Svoboda!

No, v bistvu daleč od tega. S tem, kaj narediti z osnovnošolci in srednješolci, ki se po sili razmer naenkrat šolajo doma, se v času, odkar se je začela karantena, ukvarjajo tako država kot starši in učitelji, in zdi se, da enotnih odgovorov ni. V teoriji je prehod na izobraževanje od doma sicer preprost – učitelji učencem vsak dan pripravljajo naloge in zadolžitve in so jim za razlago snovi ter vprašanja namesto v živo na voljo po elektronski pošti, starši pa poskrbijo, da učenci, ki jih je prej k delu spodbujalo šolsko okolje, doma ne zabluzijo popolnoma. Toda kaj naj doma sploh delajo, kako jih oceniti, kako jim zaključiti ocene, jih poslati na gimnazijo in faks? Kaj s tistimi, ki nimajo opreme za učenje na daljavo oziroma je ta slabša ali ki odraščajo v nespodbudnem okolju, v katerem se težko učijo?


Če jim ni mogoče dati ocen na podlagi šolskega dela, ki ga zdaj opravijo doma, zakaj potem to sploh počnejo? Da ostanejo v kondiciji, to že – a dejstvo je, da je šola na domu dodatna obremenitev za marsikatere starše, ki verjetno ne bodo najbolj navdušeni, če jim bo otrok nazadnje povedal, da mu nič od tega, kar se je z njihovo pomočjo pridno (ali manj pridno) učil doma, ne bo pomagalo pri zaključevanju ocene za to šolsko leto. Največje težave imajo tisti, ki kljub epidemiji še naprej delajo od doma. »Moje delo zelo trpi, ne napišem niti polovice običajnega. Delam zvečer oziroma v noč, čez dan se namreč počutim kot kaka hobotnica, raztegnjena na deset koncev,« pravi mama treh šoloobveznih otrok. Oče petošolca pa razlaga: »Ker gre za običajen urnik s povprečno petimi šolskimi urami na dan, je snovi precej, zato pa tudi starševskega ukvarjanja s šolo. V teh dneh delam od doma, kljub temu sem imel zares čas šele popoldne, ko bi bilo šole in pisanja domačih nalog sicer že konec.«

V podobnem položaju so učitelji, ki so tudi sami starši in se morajo ukvarjati še s šolanjem svojih otrok – medtem ko razmišljajo, kako bodo snov, predvideno za razlago v razredu, prilagodili posredovanju na daljavo. Medtem ko učenje v živo dopušča prostor za dodatne razlage, če kdo česa ne razume, je treba imeti pri pošiljanju razlag prek spletnih kanalov avtomatično v mislih tiste, ki jim snov morda ne bo takoj jasna, in predstavitev prilagoditi njim. Ravno tako je treba presoditi, koliko snovi obravnavati – pri pouku je to lažje, saj se snov razdeli med obravnavo pri urah in tisto, ki jo učenci predelajo za domačo nalogo. »To vzame bistveno več časa kot planiranje navadnega pouka,« pove učiteljica angleščine v drugem in četrtem razredu osnovne šole. »Ob tem moramo učitelji beležiti delo od doma in poslati poročilo, iz katerega mora biti razvidno, da smo delali osem ur. Iskreno si niti ne predstavljam, kako to uspeva tistim, ki imajo šolske otroke doma in katerih partnerji delajo.«


Še vedno ne vemo natančno, kdaj naj bi se šolarji vrnili v razrede – šele ko se to zgodi, bo zares mogoče presoditi, kako uspešno je bilo šolanje doma in kaj je z znanjem, pridobljenim v tem času. Zaenkrat se je razrešilo le vprašanje mature, ki so jo na Nizozemskem in v Veliki Britaniji zaradi koronavirusa odpovedali, pri nas pa se bo izvedla, le da z zamikom. Maturantje so med vsemi šolarji v najbolj nezavidljivem položaju: če bi maturo odpovedali – kar si glede na anonimno pismo in anketo, ki je ta teden zakrožila po medijih, želi okoli 60 odstotkov dijakov, ki se sklicujejo na neustrezne razmere za učenje na domu –, jim preostanejo samo še sprejemni izpiti, ki so lahko še zahtevnejši od mature, gotovo pa manj pravičen kriterij za razporejanje študentov. Zdaj, ko ostaja, bodo letošnji maturitetni rezultati, glede tega imajo avtorji anonimnega pisma prav, brez dvoma slabši. Bodo pa vsaj lahko dejali, da so opravljali zrelostni izpit, kakršnega ni nobena generacija pred njimi.