NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Šov leta
No, ampak če ste mislili, da je ta šov dno dna, kar se tiče javnega sramotenja sodelujočih, ste se zmotili.
Odpri galerijo
Gledajo jo tudi ljudje, za katere ne bi nikoli pomislili, da jih zanima kaj takega, ker se imajo za intelektualce. FOTO: POP TV
Domača televizija že dolgo ni proizvedla šova, ki bi ga gledali skoraj vsi. Bar, Big Brother, Kmetija in podobni so usmerjeni v občinstvo, ki ga že v osnovi zanimajo resničnostni šovi, Masterchef poleg tega cilja še na ljubitelje kuhanja, to pa je tudi vse ... no, ampak Ljubezen po domače, ki se trenutno (že tretja sezona!) predvaja na POP TV in v kateri ljudje s podeželja iščejo partnerja, ki bi jim pomagal skrbeti za kmetijo, izstopa iz vseh okvirov. Če ne gledate Ljubezni po domače (oziroma si še niste ogledali vsaj ene epizode, pa četudi iz radovednosti) ali zanjo niste slišali, je to približno tako, kot da nikoli v življenju niste pogledali niti ene same epizode Igre prestolov. Sicer tudi taki ljudje obstajamo, a primerjava z Igro prestolov je kar ustrezna, če želimo zaobjeti trenutno stopnjo popularnosti tega šova pri nas. Ljubezen po domače gledajo najstniki. Verjetno jo gledajo vaši sodelavci, babica, najboljša prijateljica in stric. Gledajo jo tudi ljudje, za katere ne bi nikoli pomislili, da jih zanima kaj takega, ker se imajo za intelektualce. Namesto filmskih večerov zdaj družbice prijateljev organizirajo »večere gledanja Ljubezni po domače«. Šovu so posvečeni številni mem profili na instagramu in šale tipa »v petek gremo samo na eno pijačo, da bomo do osmih doma za Ljubezen po domače«.
Zakaj toliko ljudi svoje petkove večere žrtvuje (no, v resnici upam, da jih ne in da šov gledajo z zamikom) oddaji, v kateri, na primer, en moški v zrelih letih in tri pohotne babnice – od katerih je ena malo prej v kamero prav nič sramežljivo razlagala, kako lahko temu istemu moškemu seksualno ponudi več od debelejše tekmice – tacajo po grozdju in se vmes otipavajo; kjer fant na zmenku dekletu naravnost pove, da mu je posebno všeč, če ga punca preseneti in mu »da v rit«; tekmovalci samozavestno uporabljajo besede, za katere mislijo, da jih poznajo, pa jih očitno ne (v prejšnji sezoni smo tako dobili fačuzi namesto džakuzija, tokrat pa je kavalir postal kalavir), ali kjer ekipa, ki nima pojma o Shakespearu, uprizori pomilovanja vredno vaško različico Romea in Julije?
Odgovorov je najbrž več, tako kot so tipi gledalcev različni – tisti romantični ta šov gledajo iz istega razloga kot turške nadaljevanke ali Sanjsko žensko/moškega, ko se je to še predvajalo: ker upajo, da bodo sodelujoči našli ljubezen. A ker na svetu ni ravno veliko oseb, ki bi soljudem iz čistega miru želele dobro, so seveda v manjšini. Več je takih, ki oddajo izkoristijo za smeh in beg od lastnih težav, tako kot kakšno klasično neumno komedijo, na primer Mr. Beana ali Sam doma, kjer je vse klišejsko in predvidljivo, a jih še vedno gledamo, ne da bi posebno analizirali vsebino. Še največ pa, si upam trditi, je gledalcev, ki pred televizorjem sedijo le zato, da bodo lahko kritizirali »mentalno prizadete« osebke v šovu, moralizirali in se razburjali nad POP TV, da je kaj takega sploh spustil v eter – kot da ne vedo, da polovica medijske krajine temelji na provokacijah. Ali pa neodobravanja ne bodo izrazili na glas, ampak se bodo v zasebnosti svojih dnevnih sob spraševali, kako je mogoče, da so na svetu pacienti, ki sorodno dušo iščejo in/ali se parijo na tako primitiven način. Še sreča, da mi nismo taki. Hm, mogoče res nismo tako neumni, da bi se prijavili na tak šov, a če bi imeli možnost, da bi slišali, kaj smo blebetali, ko smo bili zunaj z žensko ali moškim, ki nam je všeč, bi verjetno marsikdaj ugotovili, da smo tudi sami na stopnji Ljubezni po domače. Ali pa samo nismo več navajeni na to, kako je videti neki odnos, ko so vse karte položene na mizo. Zato se iskrenosti, naivnosti in bebavosti tekmovalcev smejimo, za štirimi stenami pa negodujemo, ker se partner ni odzval na našo čustveno izpoved ali kaj podobnega.
No, ampak če ste mislili, da je ta šov dno dna, kar se tiče javnega sramotenja sodelujočih, ste se zmotili. Pred kratkim smo lahko brali, da bodo na Hrvaškem začeli snemati licenčni resničnostni šov Gola privlačnost, kjer si tekmovalci partnerje pred kamero izbirajo goli. Tudi ta šov je prvotno izzval zgražanje, češ, česa tako neumnega na televiziji pa še ne, zdaj pa se v tujini predvaja že četrta sezona, kar pomeni, da ga ljudje pridno spremljajo. Morda pa bo to, če kdaj pride k nam, po bizarnosti še preseglo Ljubezen po domače ... in potem bomo res lahko obupano zavzdihnili, da nas zdaj pa nič več ne more presenetiti.
Zakaj toliko ljudi svoje petkove večere žrtvuje (no, v resnici upam, da jih ne in da šov gledajo z zamikom) oddaji, v kateri, na primer, en moški v zrelih letih in tri pohotne babnice – od katerih je ena malo prej v kamero prav nič sramežljivo razlagala, kako lahko temu istemu moškemu seksualno ponudi več od debelejše tekmice – tacajo po grozdju in se vmes otipavajo; kjer fant na zmenku dekletu naravnost pove, da mu je posebno všeč, če ga punca preseneti in mu »da v rit«; tekmovalci samozavestno uporabljajo besede, za katere mislijo, da jih poznajo, pa jih očitno ne (v prejšnji sezoni smo tako dobili fačuzi namesto džakuzija, tokrat pa je kavalir postal kalavir), ali kjer ekipa, ki nima pojma o Shakespearu, uprizori pomilovanja vredno vaško različico Romea in Julije?
Odgovorov je najbrž več, tako kot so tipi gledalcev različni – tisti romantični ta šov gledajo iz istega razloga kot turške nadaljevanke ali Sanjsko žensko/moškega, ko se je to še predvajalo: ker upajo, da bodo sodelujoči našli ljubezen. A ker na svetu ni ravno veliko oseb, ki bi soljudem iz čistega miru želele dobro, so seveda v manjšini. Več je takih, ki oddajo izkoristijo za smeh in beg od lastnih težav, tako kot kakšno klasično neumno komedijo, na primer Mr. Beana ali Sam doma, kjer je vse klišejsko in predvidljivo, a jih še vedno gledamo, ne da bi posebno analizirali vsebino. Še največ pa, si upam trditi, je gledalcev, ki pred televizorjem sedijo le zato, da bodo lahko kritizirali »mentalno prizadete« osebke v šovu, moralizirali in se razburjali nad POP TV, da je kaj takega sploh spustil v eter – kot da ne vedo, da polovica medijske krajine temelji na provokacijah. Ali pa neodobravanja ne bodo izrazili na glas, ampak se bodo v zasebnosti svojih dnevnih sob spraševali, kako je mogoče, da so na svetu pacienti, ki sorodno dušo iščejo in/ali se parijo na tako primitiven način. Še sreča, da mi nismo taki. Hm, mogoče res nismo tako neumni, da bi se prijavili na tak šov, a če bi imeli možnost, da bi slišali, kaj smo blebetali, ko smo bili zunaj z žensko ali moškim, ki nam je všeč, bi verjetno marsikdaj ugotovili, da smo tudi sami na stopnji Ljubezni po domače. Ali pa samo nismo več navajeni na to, kako je videti neki odnos, ko so vse karte položene na mizo. Zato se iskrenosti, naivnosti in bebavosti tekmovalcev smejimo, za štirimi stenami pa negodujemo, ker se partner ni odzval na našo čustveno izpoved ali kaj podobnega.
No, ampak če ste mislili, da je ta šov dno dna, kar se tiče javnega sramotenja sodelujočih, ste se zmotili. Pred kratkim smo lahko brali, da bodo na Hrvaškem začeli snemati licenčni resničnostni šov Gola privlačnost, kjer si tekmovalci partnerje pred kamero izbirajo goli. Tudi ta šov je prvotno izzval zgražanje, češ, česa tako neumnega na televiziji pa še ne, zdaj pa se v tujini predvaja že četrta sezona, kar pomeni, da ga ljudje pridno spremljajo. Morda pa bo to, če kdaj pride k nam, po bizarnosti še preseglo Ljubezen po domače ... in potem bomo res lahko obupano zavzdihnili, da nas zdaj pa nič več ne more presenetiti.
