Kolumna Lare Paukovič: Staro in novo

Če bi me, ko sem štela kakšnih deset let, vprašali, kakšni so moji cilji za življenje, bi med vsemi drugimi blazno super oh in sploh zadevami gotovo naštela tudi to, da bom imela moža in pet otrok in da bomo živeli srečno do konca svojih dni. Tako smo bili naučeni. Pa so »pravi partner in otroci« res tisto, kar nam bo prineslo srečo do konca dni? Pojdimo po vrsti: najprej otroci. O pravici ženske do odločitve, da postane ali ne postane mati, sem pred časom že pisala. Menim, da je danes, ko imamo ženske v zahodni družbi veliko več avtonomije kot pred sto leti, to odločitev, ki jo je treba temeljito pretehtati, kajti obžalovati vlogo starša, za obžalovanje pa nehote kriviti otroka ali otroke, ki niso prosili, da bi prišli na svet, je nekaj najslabšega, kar lahko storiš.



Pa ne gre le za to, da se nekatere ženske ne bi počutile dobro v materinski vlogi, ki jim jo kot primarno pripisuje družba, in se zato za materinstvo ne odločajo (že znotraj svoje družbe lahko naštejem vsaj štiri ženske, ki ne želijo postati mame): časi za rojevanje otrok enostavno niso najboljši. Vedno sem občudovala pare, ki so s takšno lahkoto na glavo skakali v vodo, kar se tiče pomembnih odločitev. Dajva imet' otroka, bova že kako, saj se imava rada. Preseliva se skupaj kar takoj, pa kaj, če se bova ali bomo stiskali na dvajsetih kvadratih. Poznam pare, ki so se za starševstvo odločili že med študijem, ko sploh še niso imeli urejenega niti stanovanjskega niti ekonomskega problema. Malo so na pomoč priskočili starši, malo se je gradilo postopoma, pa je šlo.

Toda to so še ostanki nekih preteklih vzorcev – mlajše generacije so glede načrtovanja prihodnosti in družine načeloma veliko bolj preudarne in dvomljive. Tako kot pogosto zapuščajo delovna mesta, kjer ne vidijo prihodnosti, razmišljajo o posledicah na vseh frontah: kako bom imel/a otroka, če ... delam do poznih večernih ur? ... živim v najemu? ... trenutno nisem v dovolj dobrem mentalnem stanju, da bi poskrbel/a zanj? ... planet uničujejo virusi in globalno segrevanje?

Načrtovanje družine zahteva primerno okolje za življenje, stabilen zaslužek, zrelost in duševno zdravje. Tega dandanes mnogi mladi nimajo. Ob ponorelih cenah na nepremičninskem trgu si še pri tridesetih in pozneje stanovanja delijo s cimri. Kam bodo dali otroka? In kako v času pandemije, ko se zdi, da se življenje, ki smo ga poznali pred tem, nikoli ne bo v celoti vrnilo, sploh razmišljati o tem? Ni čudno, da rodnost marsikje v razvitem svetu pada. Ampak zakaj bi bila to tako slaba stvar? Tako ali tako nas je preveč. Pač bo ta generacija imela manj otrok, družba pa bo prisiljena v razmislek o tem, kako narediti sistem prijaznejši do načrtovanja družine.

Tudi če se to res zgodi, sem sicer prepričana, da bo število ljudi, ki se za starševstvo ne bodo odločali, še naprej raslo.

Krepi se namreč zavedanje, da nismo na svetu samo zato, da delamo otroke, da so včasih celo pomembnejše druge reči. No, biološko smo, a po drugi strani vse več študij potrjuje, da biološko nismo monogamni, pa je monogamija koncept, ki ga družba ravno tako časti kot – domnevno naravno – starševstvo. »Če beremo antropološke študije, lahko preprosto vidimo, da monogamija seveda ni naravna. A to ne pomeni, da ni resnična. Ravno zato stoji na nekakšnem piedestalu, ker se moramo zanjo truditi,« je v nedavnem intervjuju za revijo Grazia povedal biolog in pisatelj Jurij Pivka. »Če bi bila naravna, okoli nje ne bi bilo toliko govora, saj bi si bili vsi brez posebnega truda zvesti. A vsi vemo, da je monogamija zahtevna in da nihče ni imun proti morda bolj zeleni travi v soseščini. Kljub temu je možna in resnična, če je zveza kakovostna in je to vrednota za oba.«

Tudi o tem bi se morali več pogovarjati, se pogosteje spraševati o tem, v kakšne zveze se spuščamo in zakaj, kaj si želimo od partnerja, smo pripravljeni obljubljati »večno zvestobo«, ki je imajo največkrat polna usta ravno tisti, ki v trenutku, ko partner pogleda stran, iščejo vznemirjenje drugje?

In kaj vse prinaša s seboj ta tako idealizirani koncept monogamije? Ljubosumje, omejevanje svobode ob prepričanju, da je partner tvoja last, razpad sveta na koščke, če se enkrat vendarle zgodi, da se nagonov ne da več nadzorovati in nekdo odide z nekom drugim.

Malo več fleksibilnosti v družbenih vzorcih. Malo širši, ne tako enoznačen pogled na življenje. To kot družba krvavo potrebujemo za boljše razumevanje drug drugega in skupno rast.