NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Številka trenutno ni dosegljiva
Mlajšim generacijam naj bi telefoniranje povzročalo hude težave, celo tesnobo.
Odpri galerijo
Kdor me dobro pozna, najbrž ve, da res ne maram telefonskih pogovorov. Na telefon se redno javljam le babici, ker vem, da raje sliši glas človeka, kot bere njegovo sporočilo, poleg tega ji pisanje sporočil vzame več časa kot klic; mami in sestri, če se je treba na hitro uskladiti okoli dnevnih opravkov; urednikom, če ni mogoče, da bi se dogovorili prek e-mailov; zdravnikom in banki, vse druge pa preusmerjam v e-poštni predal, na sms in družabna omrežja. Kadar me kličejo ljudje, ki me ne poznajo tako dobro, bodo od mene najverjetneje dobili sporočilo, da sem sredi sestanka ali vozim (kar pogosto ni res) in ali lahko raje napišejo, kaj potrebujejo. Ko se to zgodi, korespondenco seveda nadaljujem kar pisno. V službi sicer stisnem zobe in kličem ljudi, ko je rok za članek prekratek, da bi čakala njihove odgovore prek maila, a mi je ob tem tudi po več letih novinarske prakse še vedno rahlo neprijetno. Ko sem nekaj časa opravljala službo, kjer je bilo poleg tega, da si ljudem pošiljal e-maile, nujno, da si nato prek telefona preveril, ali so dosegli naslovnike, sem, če se je le dalo, poskušala najti način, da sem pravilo obšla. Namesto tega sem poslala dva e-maila, recimo. Ali pa sem osebo raje dodala na facebook in z njo komunicirala kar prek messengerja. Veliko hitreje in učinkoviteje kot pa neroden telefonski pingpong, nadležen tako za klicatelja kot za naslovnika. »Dober dan, a motim?« »Joj, a me lahko prosim pokličete čez deset minut? Oziroma ne, kar jaz pokličem vas.« Ko se to ne zgodi, ponovi vajo. »Se opravičujem, ker ponovno kličem, ampak če se spomnite, smo bili dogovorjeni, da se slišimo.« »Aja, aja, saj res, se zelo opravičujem, sicer sem ravno sredi enega snemanja, ampak ni panike, imam pet minut, kar povejte ...« »V zvezi s tistim mailom kličem, če ste mogoče pogledali ...« »Uf, ja, sem nekaj videla, ampak v bistvu ne vem, ta hip nimam časa, da bi razmišljala o tem, dajva se v miru slišati jutri ...«
Sem edina, ki ji to potegne živec? Očitno ne. Mlajšim generacijam naj bi telefoniranje povzročalo hude težave, celo tesnobo. To se morda sliši smešno glede na to, da dobesedno živimo s telefonom v roki, a trik je v tem, da smo izurjeni v komunikaciji prek družabnih omrežij, kjer lahko premisliš, kaj boš napisal, direktni pogovori pa nam ne tečejo več najbolje. Člankov na to temo je v zadnjih letih izšlo kar več, ravno pred nekaj dnevi na Forbesu Milenijci (generacija, rojena od poznih osemdesetih do poznih devetdesetih let, op. a.) sovražijo telefonske klice – in prav imajo. »Milenijcem se zdi telefonski klic preveč vsiljiv, ker zahteva takojšen odziv. V svetu, kjer se sporočila, e-maili in komentarji na družabnih omrežjih množijo, imajo vsaj ta privilegij, da lahko nanje odgovorijo, ko imajo čas,« piše avtorica Brianna Wiest, ki pravi še, da se mladi telefoniranja izogibajo tudi v službi, kjer se držijo pravila »če stvar lahko poveš v e-mailu, pošlji e-mail«. In res, zakaj bi telefoniral, da nekomu sporočiš dva stavka ali mu postaviš eno vprašanje? Na ta račun izgubiš vsaj petnajst minut, saj moraš s človekom najprej nekaj časa kramljati, ko ti pove, kar si želel, pa se še vljudno posloviti. To potrjuje tudi članek, ki ga je John Brandon leta 2017 objavil na platformi Inc.: milenijci ne marajo telefoniranja, ker imajo radi hitrost, učinkovitost in čim manj napora. Ko naročaš pico ali bookiraš polet, si želiš samo, da bi vse teklo gladko in da bi trajalo čim manj časa. Če uporabiš telefon, lahko traja dlje že zato, ker pride do nesporazuma med tabo in osebo na drugi strani linije ...
Kaj pa tisti, ki mislijo, da se bomo od ljudi oddaljili, če jih ne slišimo vsak dan? Slišati glas prijatelja po telefonu je vseeno bolje kot pošiljati si smešne slike prek instagrama. Kajne? Ne nujno. »Telefonski klici so polni nepotrebnega small talka,« meni Brianna Wiest. To ne pripomore zares k poglabljanju prijateljstva – če želimo ohranjati stik z ljudmi, jih raje povabimo na kavo. V vmesnem času pa bodo slike prek instagrama čisto zadostovale.
Mogoče je za moj (in še čigav) odpor pred telefoniranjem krivo tudi to, da s telefoni povezujem slabe novice. Prek telefona sem do zdaj prejela najbolj katastrofalne vesti v življenju, prek telefona te gnjavijo piarovci, osebna bančnica ti sporoča, da ti niso povišali limita, zdravnik pa kliče v zvezi s slabimi izvidi. Morda pa vse to v sporočilu ali mailu ne bi zvenelo tako grozno ...
Sem edina, ki ji to potegne živec? Očitno ne. Mlajšim generacijam naj bi telefoniranje povzročalo hude težave, celo tesnobo. To se morda sliši smešno glede na to, da dobesedno živimo s telefonom v roki, a trik je v tem, da smo izurjeni v komunikaciji prek družabnih omrežij, kjer lahko premisliš, kaj boš napisal, direktni pogovori pa nam ne tečejo več najbolje. Člankov na to temo je v zadnjih letih izšlo kar več, ravno pred nekaj dnevi na Forbesu Milenijci (generacija, rojena od poznih osemdesetih do poznih devetdesetih let, op. a.) sovražijo telefonske klice – in prav imajo. »Milenijcem se zdi telefonski klic preveč vsiljiv, ker zahteva takojšen odziv. V svetu, kjer se sporočila, e-maili in komentarji na družabnih omrežjih množijo, imajo vsaj ta privilegij, da lahko nanje odgovorijo, ko imajo čas,« piše avtorica Brianna Wiest, ki pravi še, da se mladi telefoniranja izogibajo tudi v službi, kjer se držijo pravila »če stvar lahko poveš v e-mailu, pošlji e-mail«. In res, zakaj bi telefoniral, da nekomu sporočiš dva stavka ali mu postaviš eno vprašanje? Na ta račun izgubiš vsaj petnajst minut, saj moraš s človekom najprej nekaj časa kramljati, ko ti pove, kar si želel, pa se še vljudno posloviti. To potrjuje tudi članek, ki ga je John Brandon leta 2017 objavil na platformi Inc.: milenijci ne marajo telefoniranja, ker imajo radi hitrost, učinkovitost in čim manj napora. Ko naročaš pico ali bookiraš polet, si želiš samo, da bi vse teklo gladko in da bi trajalo čim manj časa. Če uporabiš telefon, lahko traja dlje že zato, ker pride do nesporazuma med tabo in osebo na drugi strani linije ...
Kaj pa tisti, ki mislijo, da se bomo od ljudi oddaljili, če jih ne slišimo vsak dan? Slišati glas prijatelja po telefonu je vseeno bolje kot pošiljati si smešne slike prek instagrama. Kajne? Ne nujno. »Telefonski klici so polni nepotrebnega small talka,« meni Brianna Wiest. To ne pripomore zares k poglabljanju prijateljstva – če želimo ohranjati stik z ljudmi, jih raje povabimo na kavo. V vmesnem času pa bodo slike prek instagrama čisto zadostovale.
Mogoče je za moj (in še čigav) odpor pred telefoniranjem krivo tudi to, da s telefoni povezujem slabe novice. Prek telefona sem do zdaj prejela najbolj katastrofalne vesti v življenju, prek telefona te gnjavijo piarovci, osebna bančnica ti sporoča, da ti niso povišali limita, zdravnik pa kliče v zvezi s slabimi izvidi. Morda pa vse to v sporočilu ali mailu ne bi zvenelo tako grozno ...