Kolumna Lare Paukovič: Tiranija vzdrževanja

Tokrat bom pisala o zelo površinski temi: naporu, ki ga je treba, če si perfekcionist in nisi zadovoljen s tem, kar ti je namenila mati narava, vlagati v vzdrževanje zunanjega videza. Kako je videti moje običajno jutro? Takoj ko bom dokončala tole kolumno, zaradi katere sem vstala ob sedmih, ker sem jo sicer mislila napisati že prejšnji večer, a sem bila preveč utrujena od fitnesa (ki ravno tako spada pod vzdrževanje), bo sledilo naslednje: vstavila si bom leče, za kar bom, če bom imela smolo, porabila kakih deset minut, ker imam gelirane nohte (vzdrževanje!) in pri tem početju nisem ravno natančna.


Na obraz bom nanesla tri plasti krem (serum, dnevna krema in podlaga za daljšo obstojnost pudra), se napudrala, namazala z maskaro, si pobarvala obrvi, dodala malo rdečila in vse skupaj popršila s sprejem za utrditev mejkapa. Lase bom poskusila urediti s suhim šamponom, čeprav bi jim morala po fitnesu privoščiti kakšno obnovitveno kuro, a za to seveda nisem imela časa in energije. Potem se bom petnajst minut ukvarjala z vprašanjem, ali naj jih raje kar spnem v čop ali figo – približno toliko, kot jih bom posvetila dilemi, kaj obleči. Še preden si bom nadela eno izmed poletnih oblek, ker je zunaj peklensko vroče, se bom po telesu zaradi suhe kože namazala z losjonom, čez to pa nanesla še kremo za sončenje, ki je včeraj nisem in sem zaradi tega pridelala nekaj novih opeklin.

Zakaj vse to počnem (razen mazanja s kremo za sončenje, to je nujno)? Nimam pojma. Zakaj sem, na primer, očala, ki sem jih povsem brez težav nosila več kot eno leto, nenadoma zamenjala s kontaktnimi lečami, s katerimi je desetkrat več dela? Nimam pojma. Zakaj vsak mesec hodim k frizerju na barvanje narastka, na pedikuro, zakaj od dvajsetega leta nisem videla svojih nohtov, ker imam ves čas umetne, in zakaj ves čas razmišljam o novih postopkih, ki bi mi še lahko olajšali življenje, pa mi ga v bistvu ne, ker takoj padejo v kategorijo vzdrževanja, s katerim se moram potem ukvarjati (na primer vihanje trepalnic)? Tudi na to ne znam odgovoriti.

Ne znam pojasniti, zakaj nekateri ljudje tako zlahka podležemo diktatu večne urejenosti, ki zahteva dosledno vzdrževanje, in nam je težko stopiti iz stanovanja že, če se naša koža ne obnaša, kot bi se morala, medtem ko je drugim popolnoma samoumevno, da si namesto nepraktičnih leč nataknejo očala, mastne lase spnejo v čop (ker ni nobena tragedija, če imaš pač kdaj mastne lase), nadenejo preveliko majico in odjadrajo v svet, počet pametnejše stvari? Priznam, njim zavidam, vem namreč, da bi, če bi se znebila vseh postopkov vzdrževanja in ohranila samo najnujnejše, potrebno za to, da ne hodiš po svetu kot strašilo, pridobila nekaj ur – za pisanje novega romana, branje, razvijanje idej za članke ali kar koli že.

Čeprav poznam kar nekaj moških z jutranjo rutino, ki se po obsežnosti lahko primerja z mojo, ali pa takih, ki kljub odgovornim službam in študijskim ali družinskim obveznostim čisto preveč časa preživijo pred ogledalom, mislim, da je vzdrževanje v resnici bolj ženski šport. Kultna newyorška pisateljica, novinarka in scenaristka Nora Ephron je tiraniji vzdrževanja posvetila cel esej, v katerem navaja skoraj vse »probleme«, ki sem jih izpostavila zgoraj, brez predsodkov pa piše tudi o tem, kako se v zrelejših letih, če si to seveda lahko privoščiš, vzdrževanju hitro pridružijo še lepotni posegi, kot je lifting, popravila zob in podobno. »Vzdrževanje mi v življenju vzame toliko časa, da komaj še utegnem sesti za računalnik,« se v značilnem ciničnem tonu pošali Ephronova, ki ima v svoji bibliografiji med drugim scenarije za vsem dobro poznane romantične komedije Čaka te pošta, Ko je Harry srečal Sally in Romanca v Seattlu, več zbirk esejev, drame in roman.

Kljub temu pa se je, ko ni pisala, očitno ukvarjala z načini vzdrževanja zunanjega videza – kot bi bilo to v ustvarjalnem poklicu, kot je njen, sploh pomembno. Imela je to srečo – ali smolo –, da je dobro zaslužila in je lahko razmišljala o novih in novih načinih vzdrževanja. Toda vzdrževanje vodi v pasivnost. Redkokdo zmore oboje: se ukvarjati s stvarmi, ki so res bistvene, spreminjati svet, če hočete, in se sekirati zaradi vsakega sivega lasu ali pridobljenega kilograma. V resnici obsedenost z načini vzdrževanja največkrat privede do tega, da ležiš na kavču in se smiliš samemu sebi, ker si izpustil fitnes ali ker se ti je zlomil noht, zunaj pa se dogajajo pomembnejše, veliko pomembnejše reči.