Kolumna Lare Paukovič: To pišem ironično
Se spomnite tistih majic, na katerih piše »To majico nosim ironično« ali pa »Tekoče govorim sarkazem«? V obtoku so že vsaj kakšni dve desetletji, in kdo bi si mislil, še vedno obstajajo ljudje, prepričani, da je nošenje takšnih majic blazno kul.
Odkar sem prebrala esej ameriške esejistke Christy Wampole z naslovom Veliko ameriško pretiravanje z ironijo (pri čemer to ni samo ameriški problem), se poskušam spomniti, kakšen je bil moj način komunikacije z drugimi pred sarkazmom in ironijo, ki smo ju z vrstniki odkrili v najstniških letih in se ju, tudi če se nam majice z ironično-sarkastičnimi napisi ne zdijo več ravno najboljša ideja, nikoli nismo popolnoma osvobodili.
Na neki točki odraščanja pač naenkrat ni bilo več pomembno, kako nekaj poveš, ampak kako nekaj poveš, da bo to pomenilo nekaj drugega in da bodo to razumeli samo posvečeni. Kul družbice najstnikov so nenehno uporabljale ironijo, govorili so torej stvari, ki jih niso mislili resno, in se zlobno hahljali, če tega nisi takoj dojel. Obstajali so elementi popkulture, ki si jih lahko oboževal »ironično« (na primer Britney Spears), in tisti, nad katerimi si se lahko navduševal »zares« (razni rock bendi, recimo). Ironični so postali podpisi fotografij na družabnih omrežjih. Če vsega tega nisi razumel, si ostal zunaj.
Spomnim se dekleta, ki je v osmem razredu, ko smo imeli pri slovenščini za nalogo izbrati popularno popevko, ki nam je všeč, in jo deklamirati pred razredom, izbrala slovensko pesem, ki ima nedvoumno seksualno konotacijo. Kljub temu jo je povedala na tak način, da se je videlo, da tega ne počne ironično, ampak da ji je zares všeč – morda seksualne konotacije sploh ni zaznala. To je bil njen greh: razred je dobesedno eksplodiral od smeha. Če bi pesem brala ironično in nam to dala vedeti, bi morda dobila drugačno reakcijo.
Vse to se je potem samo še stopnjevalo. Razvila se je na primer subkultura hipsterjev, ki je, to izpostavi tudi Christy Wampole, praktično temeljila na ironiji. Tudi naše prve ljubezenske interakcije je zaznamovala ironija. Ne vem, kaj bi o tem vedele povedati moje vrstnice, ampak sama se spomnim, da sem nekje pri štirinajstih izumila prav poseben ironičen jezik za prva dopisovanja s fanti, da si ne bi mislili, da sem brezvezna. In potem se tega nisem znala odučiti: v gimnaziji sem fanta, ki mi je bil všeč, ves čas nagovarjala sarkastično in se iz njega norčevala, dokler ni izgubil interesa. Premik v odraslost: še vedno se ves čas iz nečesa norčujemo, jemljemo iz konteksta novice in objave, da lahko pridamo svoje ironične komentarje; trdimo, da resničnostne šove gledamo ironično, in se norčujemo iz ljudi, ki v besedilih na družabnih omrežjih izlivajo svoja srca – še niso slišali za kratke ironične komentarje? Po drugi strani se zdi, da smo že malo naveličani: radi bi našli pot iz te vseprisotne ironije, v kateri smo odrasli. Zadnjič mi je prijateljica na novico, ki sem jo objavila na nekem omrežju, odgovorila z ironično-sarkastičnim komentarjem, ki je bil glede na kontekst precej nepotreben, je pa do potankosti zajel bistvo ironične komunikacije. Sploh ni pretirano razmišljala: ironičen odziv je bil pač njen primarni odziv. Presenetilo me je le, da ga sama nisem takoj dojela kot ironijo, čeprav sem že neštetokrat reagirala na podoben način, ampak sem najprej pomislila, da misli resno. Morda je to znak, da ironijo končno preraščam.
