Kolumna Lare Paukovič: Učenje strpnosti

»Ob rojstvu našega naroda smo si za himno izbrali pesem, ki kliče po bratstvu in ljubezni med vsemi ljudmi. A kmalu smo zašli stran od plemenitih idealov Zdravljice. Med nami vedno bolj vlada strah pred drugačnimi, priseljencev pa je vedno več,« je v lanskem napovedniku za video Dobrodelna Zdravljica, ki je nastal v okviru projekta Žive naj vsi narodi, dejal avtor projekta Jure Grahek.

Dobrodelna Zdravljica, katere namen je spodbujanje medkulturnega dialoga, je lani zelo odmevala, saj so se v sodobno priredbo Prešernove Zdravljice vključile tudi znane osebnosti, kot so igralec Borisa Cavazza in glasbenika Murat in Jose, Grahek pa je zanjo dobil naziv prostovoljca leta. A kljub takšnim in podobnim projektom, ki ponudijo nekaj materiala za premislek in morda premaknejo kakšno zaplankano glavo, je sovražni govor še vedno tu – in ne le to, v zadnjem času se je zaostril, vztrajno pa je prisoten tudi v javnem prostoru. Proti njemu se je zato treba boriti vsak dan znova, z novimi projekti, objavami in razpravami. Ne glede na to, ali gre za prispevek na lokalni ali državni ravni, je dosegel pet ljudi ali pet tisoč – ko govorimo o spodbujanju strpnosti, nobeno delo ni zaman. Tako se ekipa projekta Žive naj vsi narodi letos vrača z novo, postmoderno Zdravljico, ki je namenjena predvsem tistim, ki jih nagovarja poezija. Tokrat so se predelave slovenske himne namreč lotili tako, da je osem poetov mlajše generacije reinterpretiralo vsak po eno kitico Zdravljice – za izhodišče so si vzeli vprašanje, kaj nam Zdravljica pomeni danes, v dobi globalizacije in spajanja kultur. Posebno zgovorni so verzi Gregorja Ambrožiča Kekca v drugi kitici: »V novi svet zaupaj – prišel bo le počasi, ko ne samo Slovenec, ampak tudi Človek si.«

Morda material za razmislek uredništvu oddaje Utrip na nacionalki, kjer so se pred časom spraševali, kaj je lahko lepšega kot to, da si ponosen, da si Slovenec. Prav to, da si Človek z veliko začetnico, neodvisno od narodnosti. Ne pravim, da na narodnost ne bi smel biti ponosen – a če si samo Slovenec in nič drugega, vse, kar počneš, pa je to, da izza svojega okna oprezaš, kdaj ti bo kak sosed tuje narodnosti preplezal živo mejo in umazal trato, ti to prav nič ne pomaga.

Jernej Kusterle v sedmi kitici postmoderne Zdravljice, ki bo na kanalu youtube na voljo za ogled 3. decembra, na Prešernov rojstni dan, še poziva, naj padejo meje, barikade, verige in žičnate ograje, pesem pa lepo zaokrožijo verzi Iztoka Vrenčurja v osmi kitici: »Med nami svoboden živi, kdor drugim enako želi.«

Če člani ekipe Žive naj vsi narodi k strpnosti nagovarjajo med vrsticami, skozi poezijo, je bil v javnem pismu prejšnji teden veliko bolj neposreden premier Marjan Šarec, ki je podjetja pozval, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki širijo sovražne vsebine – za kar mu glede na to, da je najbrž lahko predvideval, da bodo ti isti mediji njegove besede oklicali za cenzuro, lahko čestitamo. Zapisal je, da razume težnjo podjetij, da si prizadevajo za tržno uspešnost – vendar želi opozoriti, da »bralci vaše ravnanje lahko razumejo tudi kot aktivno podporo zapisanemu. Še več, sovražnim vsebinam dajete legitimnost. To, verjamem, ni vaš namen. A vaše oglaševanje je moč razumeti tudi tako.« Med mediji, ki širijo sovražnost, je imel verjetno v mislih predvsem najbolj vztrajni »valilnici« sovražnega govora, portal Nova24TV in revijo Demokracija, v katerih pa oglašujejo nekatera velika podjetja, na kar so že pred časom opozorili pri inštitutu Danes je nov dan. Tako – hote ali nehote – podpirajo distribucijo vsebin, ki bi bile bizarne, če ne bi bile tako zelo skrb vzbujajoče – npr. člankov z naslovi »Pedri, pustite nas in naše otroke na miru« ali »Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev«. Za take stavke nam nikoli in nikdar ne sme biti vseeno.

Eden od načinov učenja strpnosti je po besedah raperja Joseja, ki je prav tako sodeloval v lanski dobrodelni Zdravljici, spoznavanje drug drugega. »Na tak način strah pred drugačnim lahko izgine,« pravi. Težava je v tem, da se nekateri ljudje spoznavanju preprosto upirajo, ker bi to očitno preveč ogrozilo njihov milni mehurček. Osredotočiti se je torej treba na tiste, ki še dopuščajo možnost, da je njihov pogled na svet preveč poenostavljen, in so pripravljeni spremeniti mnenje o tem, česar ne poznajo.