Kolumna Lare Paukovič: Umetnost potovanja

»Če naša življenja vodi iskanje sreče, je najbrž malo dejavnosti, ki bi o dinamiki tega početja razkrivale toliko kot naša potovanja,« pravi priljubljeni britanski filozof švicarskega rodu Alain De Botton v svoji knjigi Umetnost potovanja. »Potovanja nam pokažejo, kakšno je življenje zunaj službenih omejitev in boja za preživetje.« Zapečkarji bi na to najbrž porekli, da so potovanja zato na neki način bežanje od realnosti – če si s svojo vsakdanjo rutino zadovoljen, ti bo čisto vseeno, ali ješ rogljiček in piješ kavo sredi Prešernovega trga ali pa nekje ob Eifflovem stolpu.
No, seveda obstajajo tudi ljudje, ki s svojim življenjem v domačem mestu niso zadovoljni, a se za potovanja ne odločajo zaradi kakšnih drugih razlogov – naglica, neudobna letala, jetlag, strah pred letali in/ali vlaki, stres, ki skoraj vedno spremlja organizacijo nekega daljšega potovanja, drage letalske vozovnice in/ali gorivo in tako dalje. Vse to so popolnoma upravičeni razlogi za to, da človek ne potuje.
Le argument »zakaj bi potovali, enako lepo je doma« ne drži zares vode. Doma je gotovo lepo, a to, da se človek za teden ali dva odpravi v neznano mesto ali državo spoznavat drugačno kulturo, ljudi, navade, način življenja, se z življenjem v ustaljenih okvirih zelo težko primerja. Tu nimam v mislih masovnega turizma – vedno sem imela rahle zadržke do potovanj, kjer je vse organizirano do zadnje pike, dnevi v tujini pa se pravzaprav vrtijo okoli fotografiranja pred najbolj transparentnimi znamenitostmi, obiskov najbolj trendi kafičev/restavracij in fotografiranja hrane tam (Dunaj: sacher torta v hotelu Sacher; Lizbona: originalni jajčno-smetanovi kolači pastéis de nata; Neapelj: pica v restavraciji, ki se pojavi v romanu Elizabeth Gilbert Jej, moli, ljubi in tako dalje), maničnega nakupovanja, kave v Starbucksu, površnih obhodov nekaj najbolj znanih muzejev in nakupovanja spominkov, kot so magneti z motivom mesta, ki se jih bo ob prihodu domov pritrdilo na hladilnik.

Sicer priznam, da se ob potovanjih tudi jaz težko izognem nekaterim stereotipno turističnim aktivnostim, a so mi v zadnjem obdobju posebej pri srcu potovanja na kraje, kjer poznam kakšnega lokalca (ali asimiliranega lokalca), ki mi lahko pomaga pri tem, da jih doživim na popolnoma drugačen, bolj pristen način. Saj poznate tisti rek »Bodi popotnik, ne turist«? No, to je to. Popotniku ni preveč mar za kljukanje »to-moram-obiskati« točk na svojem seznamu, bolj mu je za to, da v času, ki ga preživi v nekem mestu, začuti njegov duh. Recimo z nakupom knjige v po naključju odkriti knjigarni na skritem trgu v osrčju mesta in potem branjem na hribčku v nekem parku, kjer se sončijo lokalci; nočjo, preživeto v klubu, ki sploh ni na seznamu glavnih turističnih točk za zabavo, pogovori s prebivalci, pa naj bo to v trgovini ali pri frizerju, obiskom bolšjega sejma, koncerta (pa ne takega v sydneyski operi ali Royal Albert Hall v Londonu, kjer se tare ljudi) ali predstave – ali pa preprosto z izgubljanjem po mestnih ulicah brez kakšnega posebnega cilja.
To so potovanja, ki ti res nekaj dajo. Nove izkušnje, predvsem pa občutek, da je svet prostrano polje, polno ljudi različnih kultur, ver, ras in narodnosti, ki svoja življenja živijo na načine, včasih popolnoma nasprotne od našega. In ko jih opazuješ, se zaveš, na koliko različnih načinov je mogoče živeti – ob tem pa znova premisliš o svojem mestu v svetu. Poleg tega si v tujem mestu nihče, nihče te ne pozna (razen če si slučajno na primer Madonna ali Cristiano Ronaldo), tako da dobiš občutek, kako nepomemben si pravzaprav – kar je včasih dobrodošla streznitev.