Kolumna Lare Paukovič: Utrujenost

Januar je zarezal kot britev. Vrnitev z dopusta, bolj napornega kot prijetnega, osamljena praznična dekoracija, ki je žalostno čakala na to, da bo v generalni čistki stanovanja ugledala svoj konec, neprebrana elektronska pošta, spremembe, novi službeni projekti, neodgovorjeni klici, ljubljanski promet, mraz, megla, pridušena svetloba, kratki dnevi in dolge noči.

Vseeno sem se v prvi delovni teden v novem letu zapodila s precejšnjo vnemo. Še od praznikov imam odprtih veliko tem, ki bi jih rada raziskovala, sem razmišljala, januar je pravi tudi za to, da se končno lotim obveznosti, s katero odlašam že vsaj dva meseca, se vidim s tistimi nekaj ljudmi, s katerimi se nam decembra ni uspelo, obiskati moram kozmetičarko, vrniti knjige v knjižnico, urediti nekaj reči na banki, obljubila sem si tudi, da bom zdravo jedla, se več gibala, pila ustrezno količino vode, saj veste, vse te klasične novoletne zaobljube ...

Na dan, ko to pišem, je na koledarju označen 13. januar. To pomeni, da nismo še niti čez polovico prvega meseca v letu. Obenem je ponedeljek – jaz pa sem že tako zelo utrujena. Preostanek tedna bi z veseljem prespala. Omeniti je treba, da v službi nisem izrazito fizično aktivna in zatorej za to brezvoljnost in nizko raven energije razen tega, da sem bila te dni pač malo bolj produktivna, da sem res dala vse od sebe, ni nikakršnega razloga. Ampak – tukaj je.

Brskanje po googlu mi pove, da je izrazitejša utrujenost pozimi normalna. Za to obstaja kar nekaj razlogov: manj smo izpostavljeni soncu, kar vpliva na večjo proizvodnjo melatonina v telesu, hkrati pa dobimo manj vitamina D, poruši se nam cirkadiani ritem, zaradi mrzlega vremena smo manj aktivni. Decembra smo najbrž preveč zaposleni s praznovanjem, da bi to opazili, potem pa udari z vso silo. Dobila sem tudi potrditev, da pozimi najbrž dejansko potrebujemo več spanja kot v toplejših mesecih. Vendar pa ljudje vseeno nismo narejeni za hibernacijo oziroma si je ne moremo privoščiti, me opomni nek članek, zato povsod najdemo tudi nasvete, kako to zimsko utrujenost premagati: s kofeinom, jutranjo telovadbo, načrtnim izpostavljanjem svetlobi in podobno.

Nora ideja: kaj pa, če ne bi poskušala? Če bi zimsko utrujenost enostavno toplo sprejela? Sprejela to, da moje telo pozimi deluje na manjših obratih, in si na ta račun v urnik vnesla kakšno obveznost manj, načrtovala druženja tako, da je vmes lahko kratek počitek, ne prevzemala na desetine obveznosti, za katere že zdaj vem, da mi bodo naporne?

Bogokletna misel v družbi, ki je že zdavnaj izgubila stik s telesom. Utrujenost ignoriramo, ker si je ne moremo privoščiti, zgodnje simptome gripe ali viroze dušimo s praški, namesto da bi odležali (enostavno ni časa!), dokler nas konkretno ne useka, jemo hrano, ki ni dobra za nas, pijemo alkohol, se preforsiramo v športu, ženske pa pogosto ne vemo, v kateri fazi menstrualnega cikla smo, čeprav je naše počutje v veliki meri odvisno tudi od tega. Menstrualne krče trmasto skrivamo in skačemo po sestankih, čeprav bi se najraje samo zvile v kroglo na tleh stranišča in kričale.

Voščeno rumenkasto kožo prekrivamo s pudri, namesto da bi se vprašale, zakaj je brez življenja. Tudi čustva je dobro imeti pod nadzorom in se vanje ne poglabljati preveč. Pa še in še. Da smo lahko kar najbolj zmogljivi. Pa čeprav zmogljivost za vsako ceno ni ideal, ki bi mu morali slediti: zmagamo takrat, ko se naučimo, kako si prisluhniti.