Kolumna Lare Paukovič: Velika ali majhna rit?

Osemnajstletna glasbena senzacija Billie Eilish, ki bo odpela tudi naslovno pesem novega Jamesa Bonda, je na letošnjih grammyjih podrla rekord. Domov je odnesla vse najpomembnejše nagrade – v kategorijah najboljša nova izvajalka, skladba leta, album leta, posnetek leta in pop album leta. Billie Eilish pa ni nekaj posebnega samo zato, ker je s svojim značilnim ranljivim, mrmrajočim glasom, ki ga ne kvari autotune, iskrenimi besedili in temačnimi, a kljub temu spevnimi toni v pop glasbo prinesla svež veter, temveč tudi, ker se odločno upira seksualizaciji mladih žensk na glasbeni sceni, tako da zavestno nosi samo ohlapna oblačila.


»Ne želim si, da bi ljudje vedeli vse o meni. Zato nosim prevelika, ohlapna oblačila. Nihče ne more imeti mnenja o mojem telesu, ker ne ve, kaj je spodaj. Nihče ne more reči oh, saj je suhica z oblinami, saj ni suha, ima veliko rit, ima majhno rit. Ne vedo, zato ne morejo govoriti,« je pred časom povedala v videu za kampanjo​ Calvina Kleina. Nedavno je sicer dejala, da se to utegne spremeniti, ko bo starejša in si bo želela pokazati svoje telo, a ta hip se z izbiro kombinacij, s katerimi je pozornost na njej kot osebi in glasbenici – ter na njenem svojstvenem, ekscentričnem modnem okusu –, ne pa na specifičnem delu njenega telesa, tudi zaščiti pred morebitnimi negativnimi komentarji na svojo postavo, za katere je zaradi tega, ker je v zgodnjem najstništvu trpela za telesno dismorfijo, popačeno predstavo o telesu, posebno dovzetna.

»Začelo se je, ko sem šla pri dvanajstih v plesno šolo. Tam je bilo polno res lepih deklet. Sama nisem bila tako samozavestna. Ko zdaj gledam svoje fotografije iz tistega obdobja, se spomnim, kako zelo nisem bila zadovoljna s tem, kdo sem,« je povedala v intervjuju za Rolling Stone. Težave so se vlekle do njenega šestnajstega leta, ko se je že uveljavila kot glasbenica. Zato ima prav: zakaj bi se z izpostavljanjem svojega telesa javnosti znova podvrgla nesmiselnim primerjavam in pritiskom? Vemo namreč, da so postave zvezdnic le redko »idealne« – bodisi so tarče kritik, ker so presuhe ali ker so pridobile kak kilogram na »neprimernem« mestu.

Tako je bila Taylor Swift pred desetletjem večkrat označena za presuho ali celo anoreksično, ko se je pred nekaj leti zredila, a še zdaleč ne tako zelo, da bi kdorkoli lahko dejal, da je debela, pa so se na internetu takoj pojavile strani z naslovom Taylor Swift je debela. Podobno so bili oboževalci Demi Lovato presrečni, ko je začela pevka okrevati po predoziranju – vendar nekateri niso mogli mimo tega, da je med rehabilitacijo pridobila nekaj kilogramov, čeprav se z odvečno težo in psihičnimi težavami, povezanimi s tem, bori že vse življenje. Nič novega ni, da družba časti kult lepote in suhosti, pa vendar je vsakič znova žalostno spoznanje, kako presneto malenkostni znamo biti ljudje, ko gre za ženske postave.

Vsem nam je jasno, da so fotografije na instagramu in v revijah retuširane, pa od javnih osebnosti še vedno zahtevamo, da so tudi v živo videti točno tako – in kar je najhuje, to podzavestno zahtevamo tudi od sebe. Da smo videti kot tiste znane osebnosti, ki po družbenih merilih veljajo za lepotice; in iz tega razloga se počutimo manjvredno ob vseh ženskah, ki so zadele na genski loteriji in so temu idealu po naključju res podobne.

Ali ni krivično, da se je moralo tako talentirano dekle, kot je Billie Eilish, v času, ko je že ustvarjala svojo glasbo, ukvarjati še s tem, da ni dovolj – dovolj lepa, ljubkega obraza, morda suha ali pa kaj tretjega. In koliko takih deklet je še po svetu: nadarjene, empatične, dobre prijateljice, ljubeče, ambiciozne, drzne – pa jih ne glede na vse v otroštvu ali zgodnji mladosti najbolj zaznamuje to, da niso dovolj ljubke, suhe, da imajo premalo oblin ali karkoli že – in to je nekaj, kar ostane s tabo zelo dolgo, tudi v odrasli dobi, ko že misliš, da si to presegel.

Kot družba bomo napredovali, ko bomo deklicam znali posredovati jasno sporočilo, da njihova vrednost izvira od drugod, ne iz zunanjosti, fante pa nehali vzgajati ob seksualiziranih podobah ženskega telesa. Vzornice mladim dekletom, kot je Billie, ki je ravno zaradi drugačnega pristopa h glasbi in odrski podobi postala ena največjih ikon generacije Z, večinoma že rojene v novem tisočletju, so k sreči pravi korak v to smer.