Kolumna Lare Paukovič: Veselo na delo

Odkar sem vstopila na trg dela, sem na svobodi. To pomeni, da pravila v nobenem podjetju, kjer sem delala, niso bila rigidna v smislu osemurnega delovnika, točnega prihoda v službo, odmerjenega časa za malico in podobno. Po navadi sem v pisarni preživela le nekaj dni v tednu, moj čas prihoda in odhoda je bil fleksibilen, marsikatero obveznost sem opravila še zunaj »pisarniškega« delovnega časa. Ravno zaradi tega mi je šel čas, ki sem ga morala preživeti v pisarni, večino časa neskončno na živce, menila sem, da je nepotreben – metanje časa skozi okno pa se mi je zdela tudi pot v službo in nazaj, bodisi z avtobusom bodisi pozneje z avtom. Je sploh še kaj boljšega – hkrati pa tudi efektivnejšega – od tega, da delaš od doma, da si sam svoj šef in da za delo porabiš točno samo toliko časa, kot ga tvoje naloge zahtevajo – brez kofetkanj s sodelavkami, vožnje v službo, predolgih sestankov in podobno?

Željo po delu od doma je meni in še marsikateremu zaposlenemu, ki opravlja poklic, ki ni toliko vezan na delovno okolje, uresničila pandemija. Nekateri so se po vsakem najhujšem lockdownu vrnili v pisarne, vsaj za nekaj dni na teden, drugi, med katere spadam tudi sama, pa smo še vedno doma. Ker smo ljudje očitno narejeni tako, da nam nikoli nič ni prav, se večkrat z nostalgijo spominjam dni, ko sem se dejansko morala odpraviti v službo. Nadležna jutranja budilka, ličila, ki si jih nanašaš napol v spanju, brskanje po omari za primernimi oblačili, lovljenje avtobusa ali pozneje odmrzovanje šip na avtu ob mrzlih dneh, rogljiček in kava v pisarni na poti do službe, prvi pozdravi z vratarjem v službeni stavbi in s sodelavci ... ko sem v eni letošnjih številk revije The Atlantic prebrala članek z naslovom »Priznajte, pogrešate pot v službo«, me je zadelo: res je, pogrešam jo tudi jaz.



Pot, ki jo potrebujemo, da pridemo v službo, namreč, kot je že leta 1968 ugotovil Gail Sheeny, novinar revije New York, ni samo to. Ko hodimo ali se vozimo na delo, namreč prestopimo nevidno mejo, ki iz osebe, kakršna smo v udobju svojega doma, naredi človeka, pripravljenega na delo. Pot, ki jo opravimo vsako jutro, je odličen način, da skoraj nezavedno preklopimo med eno in drugo vlogo. Poleg tega je tudi čas, da se pripravimo na delo – po raziskavi, opravljeni leta 2001, idealna pot v službo traja približno šestnajst minut (povprečna pa pol ure), a si je kar več sodelujočih v študiji zaželelo, da bi trajala še dlje – med vožnjo se namreč sprostijo, opravijo nujne klice, poslušajo zvočne knjige, načrtujejo službene sestanke in podobno. Domnevam, da so bili to sodelujoči, ki se na delo vozijo z avtom – dvomim namreč, da bi si kdo zaželel dodatne minute v prenatrpanem avtobusu ali vlaku.

Tudi Jerry Useem, avtor članka, ki danes dela od doma, je zapisal, da je s tem, ko je iz njegovega življenja izginila pot na delo, izgubil del identitete. Vonj kave z bližnje stojnice na poti do pisarne, aktovka na rami, zvok čevljev, ki so udarjali ob tla v avli njegove poslovne stavbe – vse to so bili senzorični signali, ki so mu sporočali: »Si profesionalni novinar, ki je prišel na delo na Manhattan.« Nadomeščanja tega zavedanja se je moral lotiti strateško, sicer bi – kljub vsemu času na svetu, ki ga imaš, ko delaš od doma – postal neproduktiven. »Če sem moral dobro preštudirati kakšno tematiko, sem to počel v bližnji knjižnici, pisal pa sem najraje v kavarnah,« zapiše. In še: »Dan, ko nisi oblečen za v službo, je izgubljen dan. V poslovnem suknjiču ti ne pade na pamet, da bi odnašal smeti ali zalival travo na vrtu. Jasno je, da moraš početi nekaj drugega – na primer, svoje delo.«

Če torej delate od doma in za delo ne potrebujete ravno milijona pripomočkov, ki jh imate doma, ali večine knjig z domačih knjižnih polic, se oblecite, kot bi se sicer za službo, in se »na delo« odpravite vsaj v bližnjo knjižnico. To bom v prihajajočih dneh preizkusila tudi sama. Konec koncev mi nikoli ni uspevalo, da bi se za izpite učila doma, čeprav sem imela v svoji sobi mir in tišino – med izpitnim obdobjem sem se vsak dan vestno odpravila v eno od mestnih knjižnic in tam – s premori sicer – odštudirala skoraj povprečen delovnik. Srečevanje z ljudmi, ki v knjižnico ravno tako hodijo vsak dan in imajo rutino, podobno tvoji, pa je tako ali tako na las podobno delovnemu okolju.