Kolumna Lare Paukovič: Vizionar
Še sveži so moji vtisi s prvomajskih počitnic v idiličnem Tomaju na Krasu, kjer se sredi neokrnjene narave ob dobrem vinu in okusni hrani ter v družbi srčnih ljudi ustavi čas. Čeprav je bil Tomaj zadnja leta življenja tudi dom pesnika Josipa Ostija, ki si je zaradi navdušenja nad tukajšnjo pokrajino pravil kar tomajski pesnik, ga še vedno najpogosteje povezujemo z velikanom slovenske poezije Srečkom Kosovelom. Na naslovu Tomaj 39 stoji hiša z bledo rumeno fasado z zelenimi polkni, v kateri je stanovala Kosovelova družina in v kateri je pesnik, ko se je pozimi leta 1926 med čakanjem na vlak prehladil in hudo zbolel, preživel svoje zadnje dni in konec maja istega leta umrl – kmalu bomo torej obeleževali 97-letnico njegove smrti. Danes se imenuje Kosovelova domačija, če ste v bližini, se lahko predhodno dogovorite za izvrsten, izčrpen voden ogled.
Kosovel je bil že tedaj prepričan, da človeštvo sledi napačnim vrednotam in da je nujen preobrat, ki pa se bo zgodil le, če bomo odprli srca, spremenili prioritete in postavili v ospredje skrb za sočloveka.
Kosovelova domačija ni tipična kraška hiša, temveč bolj spominja na manjšo predmestno vilo, kakršne so tedaj gradili v okolici Trsta ali Sežane – na pogled torej ni nič posebnega, a skriva neprecenljive zaklade iz pesnikove zapuščine in vsakdanjika družine, ki je imela tudi širšo vlogo v slovenskem kulturnem in družbenem življenju. Ker so vsi njeni člani (Kosovel je imel še enega brata ter tri sestre) vzdrževali vezi tako s primorskimi izobraženci kot s tistimi, ki so živeli čez mejo v takratni Jugoslaviji, so med okupacijo povezovali primorske Slovence z matičnim narodom, pozneje pa tudi s tujino.
Ko se z življenjem Kosovelovih seznanjamo dandanes, približno sto let po tem, ko je bila hiša zgrajena, si njihovega vsakdana ne moremo več prav zares predstavljati, se vanj vživeti. Tomaj je bil tedaj za današnje razmere slabo opremljen s prometnimi povezavami, a premagovanje velikih razdalj peš ni bilo kakopak nič nenavadnega. Srečko Kosovel je, kadar se je za praznike vračal domov iz Ljubljane, kjer je študiral, vsak drugi dan pešačil do Opčin, tam se je vkrcal na vlak za Trst in šel tam v gledališče ali katero drugo kulturno ustanovo – tako velika je bila njegova želja po umetniških vsebinah. Na splošno je celotno družino odlikovala velika intelektualna radovednost, ki je otroke kljub ne najboljšemu finančnemu položaju družine gnala tudi v tujino, a so vsi člani z nenehnim pošiljanjem pisem vlagali veliko truda v to, da so ostajali povezani, četudi so živeli na različnih koncih Evrope. Vsi v družini so cenili kulturo, umetnost, slovenski jezik. Doživeli so vsaj eno, nekateri pa dve svetovni vojni, a se z današnjega vidika kljub temu zdi, da je bilo v družbi tedaj še mogoče najti nekatere vrednote, ki smo jih do danes neusmiljeno poteptali.
Srečko Kosovel se s tem verjetno ne bi strinjal. Številne njegove pesmi tematizirajo propad Evrope, ki »gori v plamenih«, do smrti izmučeni evropski človek, ki mu niti pohajanje po gledališčih in kavarnah ne povrne več smisla, pa divja z električno brzino v razvoj z eno samo željo: umreti. Kosovel je bil že tedaj prepričan, da človeštvo sledi napačnim vrednotam in da je nujen preobrat, ki pa se bo zgodil le, če bomo odprli srca, spremenili prioritete in postavili v ospredje skrb za sočloveka. Bil je vizionar, prenapreden za svoj čas, in gotovo bi ga bolelo, če bi vedel, da so kljub pomembnim etapam družbenega napredka razslojenost, odtujenost, razkroj in razdrobljenost sodobne evropske družbe vse globlji. Najbrž zato še vedno iščemo uteho tudi v njegovi poeziji.
