Kolumna Lare Paukovič: Za prijatelje ...
Prehod iz dvajsetih v trideseta je čudno obdobje. Poleg tega, da pri svoji generaciji trenutno opažam nagnjenost k prevpraševanju življenjskih odločitev in izrazito tesnobo, če pričakovanja in želje iz zgodnjih dvajsetih niso bile dosežene, se mi zdi, da se nekaj nenavadnega dogaja tudi z mojimi prijateljstvi oziroma socialno mrežo. Sem to le jaz ali je z leti vedno težje obdržati socialne stike? Moji prijatelji in prijateljice, pa tudi znanke in znanci, s katerimi si nismo bili zares blizu, smo pa med faksom dali skozi kar nekaj druženj, pijač in zlomljenih src, se poročajo, selijo v tujino, izgorevajo, se razhajajo, dobivajo nove partnerje in menjajo socialne kroge, pa še bi lahko naštevala. Nikoli nisem bila zares žurerska oseba, a pred kratkim sem ugotovila, da z izjemo sestre in fanta ne vem, koga bi v tem trenutku poklicala, če bi se mi zahotelo iti ven žurat. Tistih spontanih odločitev, ko je v sredo študentska zabava v Cirkusu (ki smo ga seveda že zdavnaj prerasli) in se v torek zvečer zmenite, kdo vse bo šel tja in kaj boste pili, že dolgo, dolgo ni več. Ko smo se z dvema bližnjima prijateljicama, ki ju imam sicer izjemno rada, nazadnje menile, da gremo v petek zvečer ven, smo dogovor najprej prestavile na prihodnji teden, ker je ena od njiju pozabila, da imata s partnerjem obletnico, zatem še na naslednjega, ker je ena od nas zbolela, potem na naslednjega, ker je morala ena podaljšati v službi, potem smo rekle, zdaj pa res, ampak sta (v redu, sva) bili dve od treh tako utrujeni, da spet ni šlo ... še do danes nam ni uspelo.
Spremenile so se tudi teme naših pogovorov. Sem to samo jaz ali smo vsi, ki za silo živimo neka odrasla življenja (v partnerstvu, odseljeni od doma, zaposleni) naenkrat postali malo ... dolgočasni? Ni več vznemirljivih projektov in mladostniških sanj, entuziazma ob prvih zaposlitvah, grizenja nohtov ob pričakovanju, kako se bo naprej razvijala prijateljičina epizoda s fantom, ki smo ga sicer sovražile, je bil pa hvaležna tema za opravljanje ob kavah, ampak pač ... no, ja, banalne odrasle teme. Kdo se bo naslednji poročil? Kdo zida hišo? Si še v minusu? Si želiš otroka? Kako napreduje opremljanje stanovanja? Kolikšno povišico si dobila v službi? Hodiš na terapijo? Naša srečanja so večinoma omejena na enkrat mesečno ali celo na nekaj mesecev, če se nam slučajno uspe dobiti dva tedna zaporedoma, je to že praznik. In potem je seveda veliko za nadoknaditi, vse pomembne življenjske prelomnice in odrasle tegobe.
Tako sem se znašla v nekakšnem toku, ki me nosi naprej, in lahko mine cela večnost, ne da bi se slišala s prijateljicami iz gimnazijskih in študentskih let, s katerimi včasih nismo mogle preživeti dneva, ne da bi preverile, kako gre druga drugi – a se ne glede na to počutim popolnoma v redu. Ne gre za to, da prijateljic ne pogrešam, a imam toliko opraviti s svojim lastnim življenjem, da niti ne razmišljam o tem, ali jih. Po sili razmer ljudje, s katerimi potem deliš svoje življenje na bolj redni bazi, poleg družine postanejo sodelavci in sodelavke, dekleta na tedenskem treningu, partnerke prijateljev tvojega fanta. Ampak ali je to res tako slabo? Nekatere odnose postopoma prerasteš – in vztrajanje pri njih včasih pomeni samo vztrajanje zaradi nostalgije.
