Kolumna Lare Paukovič: Zastonj mercedes

Bi imeli nov mercedes? Najbrž ja. Tako kot številni Slovenci, ki so v zadnjih dneh po facebooku delili fotografijo strani Mercedes Slovenija. Na fotki je svetleč mercedes bele barve z darilno pentljo, pod njim pa piše, da bodo podarili mercedes v vrednosti 75.000 evrov. Kdor želi sodelovati v nagradni igri, mora všečkati stran Mercedes Slovenija, všečkati objavo, označiti dva prijatelja, s katerima bi se zapeljal v novem avtu, in objavo deliti na svojem zidu. To je do trenutka, ko sem začela pisati to kolumno, storilo že skoraj šest tisoč Slovencev, med njimi tudi moji prijatelji na facebooku, ki jih imam za razgledane intelektualce. Brez zadržkov so v komentarjih razpravljali o tem, s kom in kam bi šli, če bi zadeli super nov avto. Dan pozneje je bila fotografija umaknjena s strani, ki je začela objavljati spam članke z različnih sumljivih spletnih portalov.

Da je stran Mercedes Slovenija lažna, bi moralo biti jasno vsakemu, ki bi malo podrobneje prebral objavo (vsebovala je namreč nemalo slovničnih napak) in se sprehodil po strani. Ima namreč le okoli tri tisoč všečkov, medtem ko jih ima uradna stran znamke Mercedes, Mercedes-Benz Slovenija, več kot štiriinštirideset tisoč in redno objavlja novosti v zvezi z znamko. Pa tudi: kako velika je verjetnost, da vam bo nekdo kar takole, prek facebooka, podaril mercedesa? Majhna. Ampak očitno še vedno ne tako zelo majhna, da se ljudem ob pogledu na sliko nobel avta s pentljo ne bi zasvetile oči in so vsi po vrsti všečkali to lažno stran ter delili objavo, čeprav se je med komentarji celo pojavilo nekaj opozoril, da gre za hoax, potegavščino.

Pred časom so bili tovrstni nategi popularni na instagramu. Pojavljali so se profili, na primer Nike Slovenija, ki naj bi jim sledil in na svojem profilu delil njihovo prvo fotografijo, da bi vstopil v žrebanje za izdelke Nike v vrednosti toliko in toliko evrov. Žrebanje se seveda ni nikoli zgodilo, ker je bila nagradna igra lažna, profili pa so si na tak način nabrali ogromno število sledilcev, se preimenovali v neko drugo znamko (kar je bil že od začetka njihov namen, pridobiti sledilce za svoj brand) in tiste, ki niso ugotovili, da so jih potegnili za nos in profila pravočasno odsledili, začeli zasipavati s svojimi promocijskimi vsebinami.



So ljudje tako površni – ali pa jim je samo tako zelo vseeno? Mislijo si pač: okej, ta nagradna igra je videti sumljivo, ampak dajmo vseeno probati, dajmo se zanašati na tistih nekaj odstotkov možnosti, da je pa vseeno prava in da ravno jaz zadenem. Morda kakšnim med njimi, a vseeno bi si upala trditi, da je več tistih prvih, površnih. Vidijo – delijo. To me na primer spominja na poseben fenomen recikliranja osmrtnic. Skoraj vsako leto se ob obletnicah smrti slavnih (zadnja je bila obletnica smrti Oliverja Dragojevića) pojavi nekdo, ki deli vest o smrti s pripisom R.I.P. To se največkrat zgodi zato, ker nekdo drug deli objavo o smrti iz facebook spominov, češ, že eno leto je, odkar ga ni več med nami, g. Površnež ali Površnica, ki očitno živi na nekem drugem planetu, pa pripis spregleda in objavi samo originalen članek, v najbolj tragikomičnih primerih celo s komentarjem »žalostno, odšel je še en velikan« ali kaj podobnega. Tako leto dni stara novica ponovno cirkulira po facebooku, dokler se ne najde kdo, ki nevednežu/ci pojasni, da je oseba mrtva že X let.

Zaradi površnosti ljudi je pred dvema letoma uspela tudi potegavščina hrvaškega satiričnega pisca Igorja Premužića, o kateri sem takrat pisala v kolumni. Premužić je napisal pismo v imenu selektorja hrvaške nogometne reprezentance Zlatka Dalića. Podenj se je sicer podpisal s svojim imenom, a dovolj diskretno, da je to spregledala večina bralcev in medijev, ki so napisano delili naokoli kot odprto pismo Zlatka Dalića.

Vemo toliko, kot želimo vedeti. Najlažja stvar na svetu je klikniti na neko stran in preveriti podatke. Poguglati človeka, ki je ravnokar umrl. Preveriti, ali je pismo neke javne osebe res uradno. Preveriti, kaj neki umetnik ali umetnica sploh počne, preden jo ali ga označiš za parazita, dojiljo psov ali uničevalko zastave. Toda naj bo to še tako lahko, večina ljudi – očitno – tega ne počne. Še vedno na primer obstajajo taki, ki zaradi afere s sliko razrezane slovenske zastave dejansko mislijo, da je Simona Semenič, vrhunska slovenska dramatičarka in zdaj še mladinska pisateljica, dobila to nagrado zaradi performansa rezanja zastave. Blagor ubogim v duhu ...