NA EKS
Kolumna Lare Paukovič: Življenje kot projekt
Prodali so nam idejo o tem, da si življenje lahko oblikujemo po svoje in da smo sami odgovorni za lastno srečo, da lahko »postanemo, kar si želimo«.
Odpri galerijo
Prijateljstvo cenijo bolj od ljubezni.
Vsaj tako dolgo kot za generacijo, ki ji pripadam (rojeni nekje med začetkom osemdesetih in sredino devetdesetih), obstaja izraz milenijci, obstajajo tudi predpostavke, kakšni naj bi ti milenijci – torej mi – bili. Navlečeni na tehnologijo (no, to je dejstvo in ni le problem milenijcev). Razvajeni. Nepripravljeni na kompromise na delovnem mestu. Obsedeni z avokadom (zakaj ravno avokado?), drugimi čudnimi prehranskimi trendi – in sami s sabo. Pretirano ambiciozni. Mislijo, da so nekaj posebnega. Prijateljstvo cenijo bolj od ljubezni. Raziskujejo nove oblike partnerstva. Manj seksajo kot njihovi starši. Ne cenijo stabilnosti tako kot njihovi starši (spet vprašljiva trditev, kajti možnosti za stabilno življenje je danes precej manj kot takrat). Živijo doma še dolgo po tridesetem in se na splošno bojijo odrasti (glej prejšnji oklepaj). In tako v nedogled. O tem je seveda zelo težko govoriti, kajti pripisovanje določenih lastnosti celotni generaciji je po eni strani že v osnovi posploševanje – po drugi pa si morajo biti ljudje, ki odraščajo v približno istem času in v podobnem družbeno-kulturnem okolju, gotovo vsaj v nečem podobni. Toda v čem?
Če bi morala na podlagi svojih izkušenj in opazovanja vrstnikov, ki so karierno približno tam kot jaz – končali so fakulteto in jim, čeprav z nemalo tegobami, uspeva služiti denar na področjih, ki jih veselijo –, izpostaviti najizrazitejšo stvar v zvezi z milenijci, bi bila to naslednja: življenje si organiziramo po projektih, in dokler jih ne odkljukamo v svojih mentalnih beležnicah, imamo preostanek življenja na čakanju – in ta status quo lahko traja presneto dolgo. Projekt je lahko kar koli, od magisterija ali napredovanja v novi službi do zaroke, pisanja knjige, reševanja ljubezenskega razmerja, ki je že zdavnaj propadlo, izmenjave v tujini. Mogoče projekt za nas predstavlja edino, kar nam v določenem življenjskem obdobju še manjka do »popolne sreče«, morda je samo prvi korak do oddaljenega cilja – a to niti ni pomembno, težava je v tem, da zaradi njega nismo zmožni uživati v preostalih stvareh, ki se nam dogajajo na poti, ki so bolj spontane in nepričakovane in se zato ne vklapljajo dobro v načrt, ki smo si ga zamislili.
Zakaj se tako ženemo in smo pri tem tako nepopustljivi? Prodali so nam idejo o tem, da si življenja lahko oblikujemo po svoje in da smo sami odgovorni za lastno srečo, da lahko »postanemo, kar si želimo« (tudi razni priročniki za samopomoč tistim, ki so za to dovzetni, delajo medvedjo uslugo). Ker je takšna odgovornost prevelika, jo poskušamo zmanjšati z delitvijo na projekte in se trudimo na tak način priti do situacije, ki si jo želimo. »Samo še« nekajletno peklensko pripravništvo in poklic, za katerega smo se izučili in bi nas moral po vseh pravilih osrečiti, čaka na nas. »Samo še« petdeset strani magisterija in končno bo spet čas za druženje, za življenje. Samo zvezo z XYZ bo treba končati (po petih letih in ničkoliko vmesnih razhodih), pa bodo potovanja ponovno v prvem planu ...
Toda ko hodimo do cilja, ki se v veliko primerih vse bolj odmika, ker življenje pač ne poteka vedno po načrtih, zamudimo marsikaj. Zamudimo trenutke z ljudmi, ki jih nikoli več ne dobimo nazaj, pa pristna čustva in izkušnje. Lansko leto sem v nekem eseju opisovala svojo izkušnjo z izgorelostjo, ki se mi je v zgodnjih dvajsetih zgodila ravno zato, ker sem v zelo kratkem časovnem obdobju obsedeno zalezovala več različnih projektov. Kljub izrazito slabemu počutju v tistem času sem, če zdaj pogledam nazaj, vse dokončala. Pa vendar sem bila, ko se je to zgodilo, že tako izčrpana, da v tem nisem mogla uživati – poleg tega pa mi je bilo žal, da nisem bolj uživala v nečem drugem, v prijetnih majhnih vsakdanjih stvareh, ki so se (kljub vsemu) dogajale medtem, a se nisem kaj preveč osredotočala nanje, ker me je tako skrbelo, da ne bom dosegla Projektov. Ki sploh niso bili tako pomembni. Mogoče bi katerega lahko nadomestila z več druženji ob kozarcu vina, družinskimi kosili, sončnimi zahodi, pogovori s prijatelji ... za nekatere stvari je zdaj že prepozno. Druge, upam, lahko nadoknadim v prihodnjih letih. Še vedno podpiram zdrave ambicije, vendar pa naj bo, če si življenje že organiziramo kot skupek projektov, projekt tudi to: lovljenje trenutkov, ki v širši shemi ne pomenijo nič, pomenijo pa občutki, ki jih spremljajo. Samo to bo ostalo.
Če bi morala na podlagi svojih izkušenj in opazovanja vrstnikov, ki so karierno približno tam kot jaz – končali so fakulteto in jim, čeprav z nemalo tegobami, uspeva služiti denar na področjih, ki jih veselijo –, izpostaviti najizrazitejšo stvar v zvezi z milenijci, bi bila to naslednja: življenje si organiziramo po projektih, in dokler jih ne odkljukamo v svojih mentalnih beležnicah, imamo preostanek življenja na čakanju – in ta status quo lahko traja presneto dolgo. Projekt je lahko kar koli, od magisterija ali napredovanja v novi službi do zaroke, pisanja knjige, reševanja ljubezenskega razmerja, ki je že zdavnaj propadlo, izmenjave v tujini. Mogoče projekt za nas predstavlja edino, kar nam v določenem življenjskem obdobju še manjka do »popolne sreče«, morda je samo prvi korak do oddaljenega cilja – a to niti ni pomembno, težava je v tem, da zaradi njega nismo zmožni uživati v preostalih stvareh, ki se nam dogajajo na poti, ki so bolj spontane in nepričakovane in se zato ne vklapljajo dobro v načrt, ki smo si ga zamislili.
Zakaj se tako ženemo in smo pri tem tako nepopustljivi? Prodali so nam idejo o tem, da si življenja lahko oblikujemo po svoje in da smo sami odgovorni za lastno srečo, da lahko »postanemo, kar si želimo« (tudi razni priročniki za samopomoč tistim, ki so za to dovzetni, delajo medvedjo uslugo). Ker je takšna odgovornost prevelika, jo poskušamo zmanjšati z delitvijo na projekte in se trudimo na tak način priti do situacije, ki si jo želimo. »Samo še« nekajletno peklensko pripravništvo in poklic, za katerega smo se izučili in bi nas moral po vseh pravilih osrečiti, čaka na nas. »Samo še« petdeset strani magisterija in končno bo spet čas za druženje, za življenje. Samo zvezo z XYZ bo treba končati (po petih letih in ničkoliko vmesnih razhodih), pa bodo potovanja ponovno v prvem planu ...
Toda ko hodimo do cilja, ki se v veliko primerih vse bolj odmika, ker življenje pač ne poteka vedno po načrtih, zamudimo marsikaj. Zamudimo trenutke z ljudmi, ki jih nikoli več ne dobimo nazaj, pa pristna čustva in izkušnje. Lansko leto sem v nekem eseju opisovala svojo izkušnjo z izgorelostjo, ki se mi je v zgodnjih dvajsetih zgodila ravno zato, ker sem v zelo kratkem časovnem obdobju obsedeno zalezovala več različnih projektov. Kljub izrazito slabemu počutju v tistem času sem, če zdaj pogledam nazaj, vse dokončala. Pa vendar sem bila, ko se je to zgodilo, že tako izčrpana, da v tem nisem mogla uživati – poleg tega pa mi je bilo žal, da nisem bolj uživala v nečem drugem, v prijetnih majhnih vsakdanjih stvareh, ki so se (kljub vsemu) dogajale medtem, a se nisem kaj preveč osredotočala nanje, ker me je tako skrbelo, da ne bom dosegla Projektov. Ki sploh niso bili tako pomembni. Mogoče bi katerega lahko nadomestila z več druženji ob kozarcu vina, družinskimi kosili, sončnimi zahodi, pogovori s prijatelji ... za nekatere stvari je zdaj že prepozno. Druge, upam, lahko nadoknadim v prihodnjih letih. Še vedno podpiram zdrave ambicije, vendar pa naj bo, če si življenje že organiziramo kot skupek projektov, projekt tudi to: lovljenje trenutkov, ki v širši shemi ne pomenijo nič, pomenijo pa občutki, ki jih spremljajo. Samo to bo ostalo.
