Kolumna Lare Paukovič: Življenje na kredit
Znanec se je pred kratkim odločil, da bo kupil nov avto. Prvega je kupil pred šestimi leti, ko je dobil redno službo, cliota za tisočaka ali dva, ravno dovolj zmogljivega, da ga je pripeljal od točke A do točke B, česa več pa od njega ni bilo pričakovati. Ampak zdaj, mi je razlagal, dela že toliko časa, da se mu zdi, da si končno zasluži nekaj boljšega, novejšega – poleg tega je stari avto v zadnjih izdihljajih, popravila pa s seboj prinašajo nepotrebne stroške.
Avto, ki ga je imel ogledanega, stane približno 15.000 evrov. Tretjino je imel prihranjenega, nekaj malega so mu primaknili starši. Potreboval bi torej samo še kredit v vrednosti osem tisoč evrov. A dobiti ga je bilo po njegovih besedah znanstvena fantastika.
Njegova plača – dela na področju lepotne industrije – namreč znese malo pod tisočakom na mesec. Hodil je od banke do banke, ponekod so ugotovili, da je kreditosposoben le za polovico zneska, ki bi ga potreboval, drugje so mu dejali, da kredita pri njih ne more dobiti. Končno so se ga nekje usmilili, sicer z astronomskimi obrestmi, in prišel je do sanjskega avta. Vendarle, a izčrpan in razočaran. »V čem je potem smisel dela?« me je spraševal. »Po šestih letih moja plača, čeprav si ljudje mislijo, da opravljam super delo, ni niti tako visoka, da bi bil upravičen do polovice zneska za nov – še vedno nizkocenovni – avto? Kaj če bi želel kupovati kaj večjega? Bog ne daj stanovanje? Če bi imel otroke in bi oni kaj potrebovali?« Znanec ve, da je privilegiran, ker živi v lastniškem stanovanju in mu ni treba plačevati najemnine. Tako njegova plača, četudi nizka, približno zadostuje za mesečne stroške, uspe mu tudi kaj prihraniti. A pri večjih stvareh se zatakne – in kako bi se znašel, če bi moral več kot polovico plačevati za najemnino, si ne upa niti razmišljati.
Avto je luksuzna dobrina, bo morda zdaj kdo pripomnil. Novega avta si pač ne more kupiti nekdo, ki zasluži komaj malo več kot minimalca – naj se sprijazni s starimi clioti. Sploh pa smo Slovenci pretirano fiksirani na lastništvo avtomobilov, v tujini se več ljudi vozi z javnim prevozom. Mogoče je to res. Na žalost je za nekatere pleh še vedno vreden veliko več od znanja in vrednot – zato kupujejo BMW in audije na lizing, si z njimi ob pomanjkanju ostalih odlik dvigujejo ego in slepo ignorirajo dejstvo, da bodo v rdečih številkah do konca življenja. Ampak kaj pa ko si nekdo, ki že več let pridno in redno dela, ne more kupiti nečesa, kar recimo potrebuje za prevoz na delo? Lizing ali kredit je za nekoga takšnega dejansko edina opcija, če ne želi celo življenje kupovati rabljenih reči; pa ne le za avto, temveč za vse, kar presega predvidene stroške: malo boljši pralni stroj, nova sedežna garnitura, zobni aparat, daljše počitnice, samoplačniško zdravljenje.
To je realnost razreda, ki se ima za srednji razred. Zaslužijo tam nekje med 900 in 1500 evri na mesec in so prepričani, da je to »še kar dobra« plača, a v resnici zaradi vse višjih osnovnih stroškov in nedostopnosti reči, ki so se srednjemu razredu včasih zdele samoumevne ali pa so do njih vsaj lažje prišli (povprečen nov avto), ves čas »hvatajo krivine«. V preplačanih limitih, kreditih in lizingih, z denarjem, izposojenim od staršev in prijateljev. Kako živijo tisti pod njim – ta tema pa si zasluži svojo kolumno. Poglejte malo naokoli. Med objave, ki jih deli društvo Humanitarček. K starejši ženski, ki zbira kovance za štruco kruha.
