Kolumna Lare Paukovič: Životarjenje

Zdi se, da imamo eno od besed leta 2021: životarjenje. Psiholog Adam Grant je v odmevnem članku za New York Times pred nekaj tedni namreč končno poimenoval psihično stanje, ki »ni povsem izgorelost niti depresija«, torej, nič ni zares narobe, pomeni samo, da vandramo po svetu brez posebnega veselja in ciljev. Grant temu – prosto po sociologu Coreyju Keyesu – pravi languishing, kar bi v slovenščino lahko prevedli kot hiranje, stagniranje, slabljenje pa tudi životarjenje – in zdi se, da je to zadnje najbolj ustrezen prevod. Languishing je namreč »občutek stagnacije in praznine. Zdi se ti, da se nekako prebijaš skozi dneve, na življenje pa zreš skozi megleno šipo.«



In res: priznati moram, da sem se od sredine prejšnjega leta večkrat vprašala, zakaj si, kot vsa leta prej, ne znam več postavljati dolgoročnih ciljev, zakaj se ničesar več ne veselim tako zelo. Zaradi pandemije se v mojem življenju k sreči nič ni bistveno spremenilo, razen tega, da sem se morala odpovedati določenim rečem, ki jih imam rada, tako kot vsi. A imam še vedno streho nad glavo, službo, ljubečo družino in partnerja, mehurček prijateljev, s katerimi smo se ves ta čas družili, če ne drugače, na zoomu, in hobije, ki jih lahko izvajam za štirimi stenami. Nihče od ljudi, ki so mi blizu, ni utrpel kakšnih hudih posledic virusa.

Zakaj sem potem obupala nad nekaterimi vidiki življenja, ki sem jih vsa leta skrbno negovala (moji organizacija in disciplina sta šli na primer rakom žvižgat), se ne trudim več za presežke, ampak naredim striktno samo tisto, kar se od mene pričakuje, in samo sebe tolažim, da bo že bolje? Kaj mi pravzaprav manjka – razen tega, da nimam občutka, da kakor koli napredujem? O podobnih rečeh poročajo ali so poročali tudi mama, sestra, fant in prijateljice.

No, to je to životarjenje, o katerem govori Grant. Pojavilo se je v trenutku, ko smo dojeli, da nam vsi ukrepi, ki smo se jih tako striktno držali v prvem valu pandemije (ostajanje doma, razkuževanje rok, maske), ne bodo pomagali zajeziti pandemije in da bo svet iz tira še nekaj časa. Grant zapiše, da so mu številni njegovi prijatelji zaupali, da imajo težave s koncentracijo, sodelavci so dejali, da se ne veselijo več počitnic in potovanj niti zdaj, ko obstaja možnost, da bodo kmalu cepljeni, njegova sorodnica je opustila hobije in raje pozno v noč gledala senzacionalne blockbuster filme, ki jih zna na pamet, on sam pa je nehal vstajati zgodaj, da bi začel dan po natančno strukturiranem planu, ampak je vsako jutro še eno uro brezciljno poležaval v postelji in igral besedne igrice.

Adam Grant pojasnjuje, da psihologi za določanje mentalnega zdravja posameznika radi uporabljajo lestvico, ki se razteza od depresije do prosperiranja, napredka, razcveta (flourishing). Kadar prosperiramo, imamo močan občutek smisla, tega, da nekaj obvladamo, da smo za druge pomembni. Depresija je občutek izčrpanosti, ničvrednosti, malodušja. Životarjenje je nekje vmes: nismo slabo, ampak dobro tudi ne. Ne delujemo v polni zmogljivosti. Životarjenje nas oropa motivacije, zmožnosti visoke koncentracije in kar trikrat poveča možnost za to, da se bomo v službi odrezali slabše. In sploh – zakaj bi se trudili za kar koli, če pa, tudi če premagamo to pandemijo, obstaja možnost, da bo kmalu sledila naslednja, ki nam bo spet obrnila življenje na glavo?

Ko smo se znašli v stanju životarjenja, seveda ne moremo splezati ven kar čez noč, saj je konec koncev trajalo kar nekaj časa, da smo potonili vanj. Morda smo se začeli v tem kokonu stagnacije počutiti celo udobno. Grant pravi, da se lahko proti životarjenju borimo s tem, da iščemo aktivnosti, ki nas tako posrkajo vase, da izgubimo občutek za prostor in čas ter samozavedanje – temu konceptu pravi flow, lahko pa ga sproži kar koli, od pisanja poezije do dragocene debate s prijatelji, športa ali gledanja zanimivega filma.

Ko pridemo iz flowa, vsaj za kratek čas drugače gledamo na življenje, smo bolj polni zanosa, optimizma, želje po dolgoročnih ciljih. Če znamo izkoristiti te trenutke, se bomo čez čas začeli počutiti bolje. To se sicer sliši preprosteje, kot je v resnici, kajti v stanju, ko se stežka skoncentriramo ali ko se nam vse zdi brez zveze, tudi flowa ni tako lahko najti. Vseeno pa je vredno poskusiti. Lepo bi bilo vsaj za kratek čas spet postati najboljša različica sebe.