Kolumna Lare Paukovič: ZOOMiranje tujih življenj

V začetku tega tedna so odprli terase kavarn, kar pomeni, da se je v naša življenja končno vrnilo malo družabnosti. A upoštevajoč dejstvo, da lahko kavo v lokalih zaenkrat pijem le za mizo s člani istega gospodinjstva, večina mojih zasebnih in službenih pogovorov še vedno poteka prek spleta – natančneje, prek aplikacije zoom. Zoom je trenutno najbolj priljubljeni program za videoklice, veliko bolj kot skype, facetime in ostali, ki smo jih za pogovore na daljavo uporabljali doslej. Podjetju, ustanovljenemu leta 2011, je šlo sicer dobro že prej, a so ga večinoma uporabljala mednarodna podjetja za komuniciranje z zaposlenimi v različnih državah. Odkar je večina držav po svetu zaradi koronavirusa v karanteni, je Zoom najhitreje rastoče podjetje za videoklice na svetu. Decembra je imel deset milijonov uporabnikov, marca, ko so se začeli karantenski ukrepi, pa že dvesto milijonov.

Ključ njegovega uspeha je najbrž v tem, da zanj ni nujno imeti uporabniškega računa tako kot pri skypu ali facebook messengerju, ki ravno tako omogoča videoklice: dovolj je, da imaš na računalniku ali telefonu naloženo aplikacijo, in že lahko ustvariš videosrečanje in nanj povabiš ljudi – ali pa ti kdo drug pošlje povezavo do virtualnega meetinga. V pogovoru lahko brez težav sodeluje večje število ljudi, zato je zoom primeren za predavanja na daljavo, konference in virtualna kofetkanja. Njihova politika upravljanja podatkov in varovanja zasebnosti je sicer vprašljiva – ravno to, da ni potrebe po ustvarjanju uporabniškega računa, omogoča trolom, da se dokopljejo do gesel za t. i. zoom srečanja, na katera niso bili povabljeni, in pričnejo prek svojih kamer predvajati neprimerne vsebine. Poleg tega je Zoom do nedavnega uporabljal programsko opremo, ki je podatke uporabnikov posredovala Facebooku – ko je to razkril neki novinar, so jo sicer umaknili;, še vedno pa je enostavno priti do podatkov, kot se je zgodilo nedavno, ko so hekerji vdrli v pol milijona Zoomovih računov in jih prodali na temnem spletu.
Kakor koli, zdi se, da o Zoomovem vprašljivem varovanju zasebnosti v času, ko lahko nekatere bližnje vidimo samo prek spleta, na tak način pa opravljamo tudi večino šolskih ali službenih obveznosti, nihče ne razmišlja preveč intenzivno. Tako ali tako pa nam zoom tudi sicer omogoča vpogled v zasebna življenja ljudi. Intervjuji prek zooma, na primer, so drugačni kot bolj uradna srečanja v živo. Pogosto človeka, s katerim se pogovarjam, vidim prvič, pa si že lahko ogledam, kakšna je njegova dnevna soba ali spalnica, kakšne slike ima na steni, kako je oblečen v prostem času – ljudje se za zoom srečanja sicer uredijo, a ne tako pazljivo, kot bi se uredili, če bi se na intervju odpravili nekam ven (to velja tudi zame). Vmes jim pozvoni telefon ali jih zmoti domača žival; vstanejo, da bi zaprli okno, popravijo zavese, da bi bila svetloba boljša, se opravičijo za nekaj minut, da bi šli po kozarec vode ali si skuhali kavo in tako dalje. »S pomočjo zooma lažje kot kdaj prej ugotovimo – ali pa si vsaj predstavljamo –, kaj ljudje počnejo v zasebnem življenju, kakšni so v resnici,« v svojem članku o zoomu zapiše novinarka The New Yorkerja Naomi Fry. Bolj človeški prek zooma delujejo tudi profesorji, sploh tisti, ki se s tehnologijo ne znajdejo povsem in so na zaslonu prikupno zmedeni, ko na napovedani zoom učni uri čakajo, da se vsi učenci prijavijo v pogovor. Mimogrede na hitro pospravijo pisalno mizo, popravijo kamero in preverijo, ali se jih dovolj dobro sliši.



Kadar se s prijatelji srečamo v živo, smo navadno vsaj približno usklajeni, na zoomu pa trenutek, ko se zberemo, da bi nazdravili prijatelju slavljencu, razkrije drobne razlike med nami. Nekateri smo ob uri, določeni za zoom pogovor, že v pižami in pripravljeni za spanje, drugi komaj začenjajo delo – z laptopom sedijo za kuhinjsko mizo ob kupu knjig in z velikim kozarcem vina. Ena prijateljica se z mačko v naročju v trenirki preteguje na kavču, druga lepo oblečena in naličena sedi v naslanjaču, kot bi šlo za druženje v živo. Na praznovanje rojstnega dne prijatelja nikoli ne bi prišla sproščeno oblečena in brez ličil, na zoomu pa sem si to kljub vsemu dovolila – tako kot nekateri moji intervjuvanci meni sem tudi jaz ljudem na drugi strani kamer razkrila večji, bolj pristen del sebe. Dobra plat takih karantenskih druženj je torej ta, da se, če se že ne vidimo v živo, na neki način vseeno bolje spoznavamo.