Kolumna Laure Paukovič: Šport in politika

Najbrž bi težko našli bolj nešportnega človeka od mene. V otroštvu sem sovražila popolnoma vse športe, kar se je na žalost poznalo na mojem zdravju in čezmerni teži. Kot odrasla oseba se zavedam, da je kolikor toliko redno gibanje dobro za telo, a otrok v meni še vedno joče vsakič, ko se prisilim v odhod na fitnes ali pohod na kak hrib. Ker šport v mojem življenju ne igra absolutno nobene vloge, je najbrž razumljivo, da se me ne dotakne – ali pa se to zgodi zelo, zelo redko – evforija navijačev ob športnih dogodkih. Včasih sem spremljala vsaj evropska in nogometna prvenstva v nogometu in košarki, ker so jih pač vsi okoli mene, zdaj se mi niti to ne ljubi več. To poletje se počutim kot redka vrsta magične živali, kajti najprej sem morala ljudem pojasnjevati, da ne gledam evropskega nogometnega prvenstva, zdaj pa se enako dogaja z olimpijskimi igrami. Si vstala sredi noči in gledala, kaj so naši košarkarji delali Nemcem? Kaj pa ta zlata vožnja Primoža Rogliča? Nimam pojma. Mislim, seveda vem, kaj se dogaja in kako smo se odrezali v tej ali oni tekmi, a tuj mi je ta občutek kolektivnosti, ki ga ljudje očitno občutijo, ko gledajo športne dogodke. Ta »Mi Slovenci« duh, zaradi katerega so športniki, kot so Luka Dončić, Tina Maze, Jan Oblak, Primož Roglič, Tadej Pogačar ..., državni idoli, ki na lestvicah vplivnih Slovencev redno zasedajo prva mesta. Ne želim omalovaževati njihovih dosežkov, a nekoč sem že zapisala, da ne bom nikoli razumela, zakaj je nekdo, ki se je pač rodil z izjemnim talentom igranja košarke, a s tem ne pripomore bistveno k boljši družbi, razen tega, da ljudem daje kruha in iger, ki jih očitno tako obupno potrebujejo, vplivnejši od večine javnih intelektualcev, uspešnih podjetnikov, kulturnikov, vodij nevladnih organizacij in tako dalje.
Še ena stvar je, ki mi gre veliko bolj na jetra kot to, da so športniki, ki jih ne cenim pretirano, bolj izpostavljeni od skoraj vseh ljudi (no, ja, sicer pa še vedno bolje športniki kot sanjski moški): ko se v športno evforijo pričnejo mešati politiki. Predsednik vlade se je na primer odločil, da bo slovenske tekmovalce na OI izkoristil za promocijo cepljenja, češ, vsi olimpijci so cepljeni in zato ne dosegajo nič slabših rezultatov, cepi se še ti! Izjavo sta na twitterju takoj demantirala dva športnika. Tudi meni, ki si ravno tako kot vlada želim, da bi se cepilo čim več ljudi (to je najbrž ena naših redkih skupnih točk), je jasno, da bo tako poceni izkoristek trenutnih športnih uspehov za cepilno propagando v ljudeh kvečjemu še poglobil dvom, kot pa da bi jih prepričal, da se cepijo. A kdo ve, morda je to predsedniku vlade svetoval strokovnjak za komuniciranje in promotor cepljenja Edvard Kadič, ki je sestavil amatersko komunikacijsko strategijo za cepljenje in za to verjetno pokasiral nekaj desettisočakov. In potem se čudimo, zakaj nismo precepljeni.

Športniki so za politike prikladen zgled, orodje za promoviranje tega in onega, ponos države, simbol slovenstva. Ko jih gledamo na svetovnih tekmovanjih na vrhuncu moči in evforično vpijemo Slovenija, Slovenija, naenkrat ni pomembno, od kod prihajajo, kako se pišejo, kakšna je njihova spolna usmerjenost, kaj si mislijo o ukrepih širjenja epidemije – vse kategorije, ki jih politika sicer tako rada uporablja za poglabljanje delitev med ljudmi. Ne gre spregledati, da je večina najuspešnejših igralcev slovenske košarkarske reprezentance potomcev priseljencev. Dončić, Dragić, Murić ... selektor reprezentance je Aleksander Sekulić, generalni sekretar pa Radoslav Nesterović. A tega zdaj, v trenutku, ko bo Slovenija v košarki verjetno dosegla še en zgodovinski uspeh, ne bo izpostavil nihče od politikov. To, da je tukaj Slovenija in da priseljenci, begunci, trenirkarji, opankarji ... nimajo tukaj kaj iskati, bodo poudarili ob kakšni drugi priložnosti. »Vi mi povejte, ali je sin trenirkarja tudi trenirkar? Vi mi povejte, kdaj sin trenirkarja ni več trenirkar in postane vaš lev?« se v članku za Ekipo, napisanem v obliki nagovora predsedniku vlade, sprašuje Andrej Miljković. »Po eni sezoni v ligi NBA? Po dveh sezonah in tekmi All Star? Po 35 točkah v zmagovitem finalu evropskega prvenstva? Ob uvrstitvi na olimpijske igre? V olimpijskem četrtfinalu? V polfinalu? S kolajno? Povejte mi, prosim.« Miljković je zadel žebljico na glavico. A odgovora zaenkrat ni, sliši se le oglašanje čričkov.