Kolumna Lovra Kastelica: Češnjevi cvetovi
Ne le da so bile v začetku aprila japonske češnje spet v polnem razcvetu, v teh dneh beležimo tudi 10-letnico, ko so prav češnjevi cvetovi pomagali, da je uspelo nekomu končno odgovoriti na nemara ključno vprašanje epigenetike: na kakšen način se vplivi okolja prenašajo na naše potomce.
To je uspelo Brianu Diasu, podoktorskemu raziskovalcu na univerzi Emory, ki je mišje samce najprej zaprl v posebno kletko z naelektrenimi tlemi, potem pa jih je petkrat na dan šokiral z odmerkom električnega toka. Lahko si samo predstavljate, kako so miši skakale naokoli, se plazile druga čez drugo in poskušale priti iz kletke. Ter se obnašale, kot da so v smrtni nevarnosti.
A še preden je z električnim sunkom stresel njihove nožice, je kletko vselej odišavil z vonjem po češnjevih cvetovih. Potem je že po tretjem dnevu opazil, da so se mišji samci ob eteričnem šusu vznemirili enako, kot so se, ko jih je šokiral z električnim tokom. V naslednji fazi jih je združil še z mišjimi samicami, ki niso bile nikoli izpostavljene elektriki. In še preden se je rodila naslednja generacija, je mišje samce odstranil.
Čez čas je tudi novo generacijo mišk presenetil z vonjem po češnjevih cvetovih. Ne le da nova generacija miši svojih očetov nikoli ni poznala ter da tudi njihove matere niso vedele prav nič o izkušnjah mišjih samcev, zgodilo se je namreč, da so se miške spet obnašale, kot da so v smrtni nevarnosti.
Čeprav naslednje generacije miši niso nikdar doživele Diasove torture z električnim šokom, se je njihova travma prenesla skozi DNK njihovih očetov. In prav epigenetika govori o tem, da podedujemo več kot samo gene svojih staršev; podedujemo tudi travmo naših prednikov!
In ker otroci od generacije staršev prevzemajo vrednote in odnos do sveta, to povzroča travmo celo na ravni celotne družbe. Od tod ugotovitev, da ne bo miru, dokler travme ne bodo ozdravljene.
V Evropi obstajajo države, iz katerih terapevti poročajo, da je travma postala prepoznavna šele v kasnejših generacijah. Spomnimo, da se tudi v Jugoslaviji ni nihče ukvarjal s tistimi, ki so doživeli hudo travmatično izkušnjo, še več, prejšnja država je bila tvorba, ki sovraštva nikoli ni zdravila, le utišala ga je!
In ko se naposled pojavi občutek nemoči in ranljivosti, se kot simptom posttravmatskih stresnih motenj pojavita tudi jeza in nasilje. Tovrstne jeze in nasilja pa je v naši skupnosti čedalje več. Še več, v takšni klimi postane tudi vonj po češnjevih cvetovih skrajno neprijeten. In deluje, kot je na Diasove prestrašene miši.
