Kolumna Lovra Kastelica: Gonzo

Pol stoletja je že, odkar sta se v Kinšasi v največjem boksarskem dvoboju vseh časov pomerila George Foreman in Muhammad Ali. Tudi revija Rolling Stone je tja poslala svojega novinarja, bil je to veliki Hunter S. Thompson. Pri čemer je zanimivo, da najpomembnejšega dogodka v zgodovini športa Thompson takrat sploh ni hotel videti.

V času spektakla, ki ga je spremljal ves svet, je raje povsem nag plaval mrtvaka v hotelskem bazenu in opazoval vzhajajočo luno.

Po plavanju je odšel spat in šele zjutraj izvedel, kdo je zmagal.

»Kakšen dvoboj, moja največja skrb takrat je bila, kako oba ogromna okla, ki sem ju kupil na tržnici s slonovino, spraviti iz tiste države,« je pripovedoval novinar in pisatelj, ki je zaslovel tudi z izjavo, »če mene vprašate, je presneta škoda, da je tako dinamično in vitalno področje, kot je novinarstvo, preplavljeno z dolgočasneži in prevaranti, s kratkovidnostjo, apatijo in samovšečnostjo, govorimo namreč o področju, ki je generalno gledano obtičalo v stranišču neke zatohle povprečnosti«. Čeprav je to zapisal že davnega 1958, je skrb vzbujajoče, da bi ta citat lahko nastal tudi 65 let pozneje, in ne samo v ZDA.

Thompson je tudi oče gonzo žurnalizma, sloga, zasnovanega na ideji Williama Faulknerja, ki pravi, da je najboljša fikcija resničnejša od katere koli vrste novinarstva. Thompson je dodal še to, da fikcija ni nujno resničnejša od novinarstva oziroma obratno, marveč sta fikcija in novinarstvo pravzaprav obe plati istega kovanca.

Vizija novinarskega dela vseh Thompsonovih naslednikov pa še naprej sloni predvsem na njihovih osebnih izkušnjah, ki so včasih popolnoma resnične, včasih pa čisto pretirane, a zgolj zato, da doseže sporočilnost določenega teksta še bistveno večjo moč.

Zgodi se namreč, da je že sam dogodek, na katerega je novinar poslan, tako duhamoren in prazen, zgodi se, da tudi sogovorniki ne zmorejo dovolj sočnosti. In ko ni nič takšnega, kar bi inspiriralo, tedaj napoči trenutek za gonzo novinarja, da oživi situacijo ter injicira vse tisto, kar je manjkalo. Samo zato, da bi postala zgodba žmohtna in zanimiva.

Izurjeni gonzo žurnalist, kakršen je bil tudi Hunter, je zato vselej nekakšen Henri Cartier-Bresson pisane besede.

Opisati in ubesediti fotografijo časa je bilo tudi moje osnovno izhodišče pred 20 leti, ko sem stopil na novinarsko pot.

Medtem sem opazil, da tistih, ki so se ukvarjali s praznimi in neobdelanimi dejstvi in jim dodajali žmohtno vsebino, danes ni več. Ter da je gonzo na naših tleh pred izumrtjem.