Kolumna Lovra Kastelica: Naši predniki

Mnogi so prepričani, da je vse odvisno od njih samih, ter da je vse, kar počnejo, pravzaprav posledica zgolj njihovih dejanj, ne pa usode, naključij ali determinizma. A če preverimo tako zgodovino našega planeta kot tudi človeštva, ugotovimo, da je bila zato, da obstajamo, po sredi ena velikanska sreča, polna naključij, nekateri so jo poimenovali kar Bog.

»Bog je svet ustvaril in mu upihnil neke zakone, po katerih se ta vrti in oblikuje, ni pa nam povedal, kateri so ti zakoni, niti nam ni dal navodil za njihovo uporabo,« so bile besede krasoslovca Andreja Mihevca, potem ko je leta 2010 odkril neolitske poslikave, stare vsaj 7000 let.

Vse dokler ne bomo izgubili še zadnje trohice empatije, sem prepričan, toliko časa se bomo spominjali naših prednikov in toliko časa bomo spoštovali ter cenili njihove dosežke in prizadevanja. Da smo tukaj in zdaj, da obstajamo!

Da smo se postavili na noge, kot sta to storili najprej Ardi in Lucy. Prva je (od leta 2009) najstarejša znana človekova prednica in je racala že pred 4,4 milijona let, njena kolegica Lucy je milijon let mlajša. Obe sta živeli na območju Etiopije.

Da smo začeli izdelovati orodja, kot sta to počela pred 1,8 milijona let že Zinj in Boisei iz Tanzanije, bila sta prva v naši evoluciji, ki sta znala izdelovati orodje in ga uporabljati pri lovu. Prav zato ju uvrščamo v skupino Homo habilis, spretnih ljudi.

Da so orodje iz kamna in vej naši predniki začeli že kmalu ostriti v ošiljena rezila in kladiva, je bil kriv habilisov naslednik, to je Homo erectus, pokončni človek. Takšen je bil tudi javanski in takšna sta bila heidelberški in pekinški. Ki se niso bali več ognja, še več, znali so ga že izkoriščati, ne pa še zanetiti. A kar je najpomembneje: začeli so paziti drug na drugega in polagoma razumeti, kaj pomenijo družinske vezi, sočutje, pomoč, organizacija, morda tudi ljubezen.

Da se je Homo erectus potem pred 200.000 leti razvil v arhaičnega Homo sapiensa, mislečega človeka, in da je potreboval še približno 150.000 let, da je prišel iz Afrike v Evropo. Da je izpodrinil neandertalca, ki je živel tukaj že prej, ter da je lahko pred 30.000 leti končno dosegel raven naših bližnjih sorodnikov.

Skratka: vse dokler bo v nas obstajala trohica empatije, toliko časa se bomo spominjali tistih, ki so iznašli govorico, besede, jamske poslikave. Naši predniki so jih na stene risali zato, ker so verjeli, da se bodo živali, bistvene za preživetje, prikazale tem hitreje, čim lepše bodo naslikali njihove podobe.