Kolumna Lovra Kastelica: Nogometni čudež
Ker imajo za splošno javnost po zadnjih raziskavah največji pomen prav odmevni dosežki na športnem področju, na našo nacionalno identiteto močno vpliva tudi nogomet.
V teh dneh se je Kek še najbolj približal nacionalni identiteti Slovencev.
Gre za športno panogo, ki je bila po osamosvojitvi še lep čas podcenjena in je imela prizvok balkanskega športa, s katerim naj bi se ukvarjali predvsem priseljenci, nižji sloji in marginalci. Vlogo prvega nacionalnega športa je imelo smučanje. A le do tistega trenutka, ko se je zgodil prvi od štirih nogometnih čudežev – uvrstitev slovenske reprezentance na evropsko prvenstvo leta 2000. Takrat smo nogometašem bliskovito pripisali lastnosti slovenskega naroda in na lepem so tudi oni lahko postali – delavni, odgovorni, redoljubni.
Gre za vrednote, s katerimi nadomeščamo primanjkljaj v (tehničnem) znanju, predvsem pa pomanjkanje talenta. Česar se je zavedal tudi Matjaž Kek, ki se rad zateka k besedam, kot so ponižnost, skromnost, disciplina, pragmatičnost, odgovornost ... V teh besedah pa se skriva tudi nekaj bogokletnega, to pa je krčevito in organizirano branjenje, eni mu pravijo kar bunker.
Ker je množica današnjih navijačev zrasla ob gledanju Barcelone, Reala, Liverpoola ter drugih najbogatejših klubov, razume nogomet kot igro, v kateri je prostor samo za najbolj talentirane zvezdnike.
Realnost je seveda drugačna: ta je prežeta s povprečjem, iz povprečja pa se lahko dvignejo le tisti, ki so pripravljeni veliko vaditi, delati, se učiti, popravljati svoje napake.
In če želimo iz povprečja ustvariti naposled tudi najlepšo možno sliko, o kateri bodo na evropski razstavi celo govorili in jo izpostavljali, tedaj je treba ustvariti model igre in ga v sozvočju z nacionalno identiteto prilagoditi našim sposobnostim.
Mineva natančno 30 let, ko se je šele začela pisati slovenska nogometna pravljica. Takrat sta se Zdenko Verdenik in Branko Elsner ukvarjala prav z modelom igre, ki bi najbolje izpostavil naše (obrambne) prednosti in skril (napadalne) slabosti. Izbrala sta: conski presing.
In že v nekaj letih si je slovenska nogometna reprezentanca pot v višji evropski razred utrla s fanatično obrambno strategijo, ki je ob odlični izpeljavi vselej omogočala tudi bliskovite protinapade.
Kdor ni odstopal od tega modela, temu je uspelo priti (zelo) daleč. Najdlje doslej pa je uspelo Matjažu Keku: v teh dneh se je s svojo strategijo še najbolj približal tistemu, čemur pravimo – nacionalna identiteta Slovencev.
