NA KOŽO
Kolumna Lovra Kastelica: Šampanjec za Slovenijo
Šele sredi 19. stoletja je ime Slovenec začelo izpodrivati pokrajinsko oznako Kranjec.
Odpri galerijo
FOTO: Roman Šipić, Delo
Pravzaprav je šele sredi 19. stoletja ime Slovenec začelo izpodrivati pokrajinsko oznako Kranjec. Pa saj se komaj leta 1844 v odi cesarju Ferdinandu, spesnil jo je Jovan Vesel Koseski, sploh prvič omenja tudi Slovenija kot domovina Slovencev. Marca 1848 se je končno našel tudi nekdo, bil je to celovški kaplan Matija Majar, ki je slovenske rojake pozval, naj kot svoboden narod vendarle stopijo med svobodne narode.
130 let pozneje Emil Filipčič in Branko Gradišnik v knjigi Kerubini vizionarsko zapišeta: »Živela svobodna Slovenija!« Ter: »Ni dovolj, da se osamosvojimo, oziroma, če hočeš, da se osamimo – to je eno in isto, brez osamitve se ne doseže osamosvojitev – samo na ekonomskem ali ideološkem področju, temveč povsem, na vseh straneh človekovega delovanja, saj ustvarjamo nekaj novega, ne pa kakšnega križanca, ki bi imel recimo plameničarsko ideologijo in ameriške limuzine.« Napisala sta to v letu mojega rojstva.
Močno dvomim, da sem imel deset let pozneje že meter in pol višine. Še sanjalo se mi ni, da se okoli mene dogajajo velikanske stvari, zgodovinske. Da se izpolnjuje tisočletni sen slovenskega naroda, ki, bodimo pošteni, še danes nima neke nadpovprečne zavesti in pripadnosti. Spomnim se tudi dneva, ko je vstopil babičin bratranec Lojze Bajc. Rojen je bil v Višnjah pri Colu. Šele po drugi svetovni vojni in odsluženi partizanščini se je stricu iz Amerike vse skupaj tako zamerilo, da je zbežal iz države, najprej spektakularno v podvozju tiste vlakovne kompozicije, ki je sopihala proti Parizu, od tam pa čez lužo. Naposled je pristal v Clevelandu in vse do penzije delal v tovarni, ki je izdelovala orodje.
Ljubezen do domovine ni pri njem nikoli usahnila. Prav nič ji ni zameril. Še raje jo je imel. In ko je zaznal, da se lomi zgodovina, je vstopil skozi naša vrata. Še danes se spomnim njegovega zadaha, ki je tako omamno dišal po pepermintu, Lojze je rad žvečil. Pa tudi, da sta me tisti dan pred natančno 30 leti vzela z mojim očetom in da smo se iz ljubljanskih Most sprehodili vse do mestnega središča. Toliko ljudi menda še nisem videl na kupu. Videti je bilo tudi nadvse svečano, eden izmed govornikov je celo dejal: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan …«
Nazaj smo šli z mestnim avtobusom. Spomnim se, da je Lojze celotno pot do doma držal poln kozarec šampanjca. Ne, ni ga izpil, ampak ga je podaril svoji sestrični Roži. V spomin na rojstvo neke nove države.
Sedem let pozneje, leta 1998, je prišel ponovno v svojo domovino. Bilo je zadnjič. Umrl je v rodnih Višnjah.
130 let pozneje Emil Filipčič in Branko Gradišnik v knjigi Kerubini vizionarsko zapišeta: »Živela svobodna Slovenija!« Ter: »Ni dovolj, da se osamosvojimo, oziroma, če hočeš, da se osamimo – to je eno in isto, brez osamitve se ne doseže osamosvojitev – samo na ekonomskem ali ideološkem področju, temveč povsem, na vseh straneh človekovega delovanja, saj ustvarjamo nekaj novega, ne pa kakšnega križanca, ki bi imel recimo plameničarsko ideologijo in ameriške limuzine.« Napisala sta to v letu mojega rojstva.
Močno dvomim, da sem imel deset let pozneje že meter in pol višine. Še sanjalo se mi ni, da se okoli mene dogajajo velikanske stvari, zgodovinske. Da se izpolnjuje tisočletni sen slovenskega naroda, ki, bodimo pošteni, še danes nima neke nadpovprečne zavesti in pripadnosti. Spomnim se tudi dneva, ko je vstopil babičin bratranec Lojze Bajc. Rojen je bil v Višnjah pri Colu. Šele po drugi svetovni vojni in odsluženi partizanščini se je stricu iz Amerike vse skupaj tako zamerilo, da je zbežal iz države, najprej spektakularno v podvozju tiste vlakovne kompozicije, ki je sopihala proti Parizu, od tam pa čez lužo. Naposled je pristal v Clevelandu in vse do penzije delal v tovarni, ki je izdelovala orodje.
Ljubezen do domovine ni pri njem nikoli usahnila. Prav nič ji ni zameril. Še raje jo je imel. In ko je zaznal, da se lomi zgodovina, je vstopil skozi naša vrata. Še danes se spomnim njegovega zadaha, ki je tako omamno dišal po pepermintu, Lojze je rad žvečil. Pa tudi, da sta me tisti dan pred natančno 30 leti vzela z mojim očetom in da smo se iz ljubljanskih Most sprehodili vse do mestnega središča. Toliko ljudi menda še nisem videl na kupu. Videti je bilo tudi nadvse svečano, eden izmed govornikov je celo dejal: »Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan …«
Nazaj smo šli z mestnim avtobusom. Spomnim se, da je Lojze celotno pot do doma držal poln kozarec šampanjca. Ne, ni ga izpil, ampak ga je podaril svoji sestrični Roži. V spomin na rojstvo neke nove države.
Sedem let pozneje, leta 1998, je prišel ponovno v svojo domovino. Bilo je zadnjič. Umrl je v rodnih Višnjah.
