NA KOŽO
Kolumna Lovra Kastelica: Zatirani plečniki
To zanesljivo ni arhitektura, ki bi čez 100 let v Ljubljano pritegnila množice občudovalcev.
Odpri galerijo
Motiv iz Ljubljane. FOTO: Jure Eržen/Delo
Nekoč sem spoznal Parižana, ki sta vedela vse o Jožetu Plečniku, bila celo v cerkvi sv. Mihaela na Barju, se spomnila še vedno vsakega detajla, a že po nekaj letih povsem pozabila, da bi bila sploh kdaj v Ljubljani?! Bila sta namreč del ekskurzije, na kateri jih ni zanimalo prav nič drugega kot izključno Plečnikova arhitektura.
Za zasebne investitorje, ki v zadnjem času z luksuznimi in vse višjimi novogradnjami spreminjajo podobo Ljubljane, je značilna enolična, predvsem pa premalo drzna arhitektura. To zanesljivo ni arhitektura, ki bi čez 100 let v Ljubljano pritegnila množice občudovalcev.
To je obenem tudi arhitektura, ki zatira morebitne nove plečnike, ki se rojevajo na fakulteti za arhitekturo, a v omejenem prostoru (razmišljanja) ne bodo imeli nikoli zares prave priložnosti pokazati vsega svojega znanja. Pa saj se tudi Plečnik ne bi nikoli zgodil Ljubljani, če ne bi imel priložnosti.
Če kaj, se v zadnjih stotih letih nismo znebili naše provincialnosti. Ko je Plečnik izdelal načrt za znamenite mrliške vežice, miselnost meščanov pa tudi strokovnjakov še zdaleč ni bila dorasla monumentalnosti arhitektove stvaritve, ki je v času nastanka požela mnogo več graj kot pa pohval. In še danes je tako, le da je provincialnost presegla že vse meje: ko je Marko Mušič, letošnji Prešernov nagrajenec, prejemal to najprestižnejšo nagrado, so ga, ker je zasnoval Nove ljubljanske Žale, pribijali na križ, ker naj bi bil cerkveni arhitekt; vrhunski Drago Jančar, ki je postal kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo, pa da je nepomemben pisatelj, a le zato, ker odstira zamolčane utrinke, zlagano zgodovino pa je pri nas prepovedano revidirati.
Sloviti arhitekt Plečnik je želel Ljubljano oblikovati po vzoru, si mislite, antičnih Aten! Prav v primeru ljubljanskega pokopališča, ki ga danes imenujemo tudi po njem, se mu je na lepem ponudila priložnost ustvariti idealno arhitekturo, katere simbolna vrednost je bila daleč nad golo uporabnostjo.
Gradnja tako obsežnega in nesprejetega kompleksa je bila izjemno hud finančni zalogaj za takratno mestno občino in usoda Žal je bila vse do zadnjega negotova. Pa je Ljubljana vseeno dobila svojo Akropolo. Ki si jo hodijo ogledovat od vsepovsod. Mi pa še kar iščemo dlako v jajcu, ki bi si ga želel imeti sicer ves svet, kulturni boj, ideološko prerivanje.
Za zasebne investitorje, ki v zadnjem času z luksuznimi in vse višjimi novogradnjami spreminjajo podobo Ljubljane, je značilna enolična, predvsem pa premalo drzna arhitektura. To zanesljivo ni arhitektura, ki bi čez 100 let v Ljubljano pritegnila množice občudovalcev.
To je obenem tudi arhitektura, ki zatira morebitne nove plečnike, ki se rojevajo na fakulteti za arhitekturo, a v omejenem prostoru (razmišljanja) ne bodo imeli nikoli zares prave priložnosti pokazati vsega svojega znanja. Pa saj se tudi Plečnik ne bi nikoli zgodil Ljubljani, če ne bi imel priložnosti.
Če kaj, se v zadnjih stotih letih nismo znebili naše provincialnosti. Ko je Plečnik izdelal načrt za znamenite mrliške vežice, miselnost meščanov pa tudi strokovnjakov še zdaleč ni bila dorasla monumentalnosti arhitektove stvaritve, ki je v času nastanka požela mnogo več graj kot pa pohval. In še danes je tako, le da je provincialnost presegla že vse meje: ko je Marko Mušič, letošnji Prešernov nagrajenec, prejemal to najprestižnejšo nagrado, so ga, ker je zasnoval Nove ljubljanske Žale, pribijali na križ, ker naj bi bil cerkveni arhitekt; vrhunski Drago Jančar, ki je postal kandidat za Nobelovo nagrado za literaturo, pa da je nepomemben pisatelj, a le zato, ker odstira zamolčane utrinke, zlagano zgodovino pa je pri nas prepovedano revidirati.
Sloviti arhitekt Plečnik je želel Ljubljano oblikovati po vzoru, si mislite, antičnih Aten! Prav v primeru ljubljanskega pokopališča, ki ga danes imenujemo tudi po njem, se mu je na lepem ponudila priložnost ustvariti idealno arhitekturo, katere simbolna vrednost je bila daleč nad golo uporabnostjo.
Gradnja tako obsežnega in nesprejetega kompleksa je bila izjemno hud finančni zalogaj za takratno mestno občino in usoda Žal je bila vse do zadnjega negotova. Pa je Ljubljana vseeno dobila svojo Akropolo. Ki si jo hodijo ogledovat od vsepovsod. Mi pa še kar iščemo dlako v jajcu, ki bi si ga želel imeti sicer ves svet, kulturni boj, ideološko prerivanje.
