NA KOŽO
Kolumna Lovra Kastelica: Živa resnica!
Živeti je moral skoraj sto let, da ga je priznala domovina.
Odpri galerijo
Boris Pahor je starosti navkljub še vedno bistrih misli. FOTO: Delo
Ne glede na to, da je eden največjih Slovencev, kar jih je živelo, in je svoje celotno življenje posvetil aktivizmu za slovenstvo, je zame tragična osebnost. Boris Pahor je moral živeti namreč skoraj sto let, da ga je priznala domovina. Za levico je bil disident in nacionalist, za katoličane pogan, za Italijane Slovenec. Težko je verjeti, da je človeku, čigar besede in dejanja so bili tako dolgo brez javnega odmeva, uspelo zdržati v peklu lastne odločitve, da bo govoril po pravici.
Življenje je resnično maraton, ki se pri marsikom izpolni prehitro, pri drugih pa šele v zadnjih izdihljajih.
Višek Pahorjevega opusa, Nekropola, je bila objavljena sicer že leta 1967, a je knjiga obležala na zaprašenih policah vse do leta 1995, ko je v francoščini izšla njegova trilogija. »Zatem so šle knjige kar same od sebe dalje …« Leta 2013 je slednjič izšla še žepna izdaja Nekropole. In če ga je že vsa Evropa primerjala s Solženicinom, mu je morala vrata kletke, v kateri ni smelo odmevati, odpreti tudi slovenska srenja. Ki se je že tolikokrat zanalašč zmotila in ki je zgodovinsko nagnjena, da začne svoje ljudi ceniti, šele ko jih ceni tujina. Pa še takrat s cmokom v grlu. Ali pa vsaj z neprebavljivo mero pokroviteljstva. Podobno se je pripetilo tudi olimpioniku Leonu Štuklju.
Revolucionarnemu primitivizmu po osvoboditvi, kot ga je opisoval Pahor, ni šlo namreč nikoli v račun, da je lahko človek protifašist, obenem pa še dosleden demokrat. In če ga kot avtorja ne bi najprej prepoznala in začela slaviti tujina, ga zatohla slovenska scena, obremenjena s svojo lastno polstoletno nedemokratičnostjo in partijskim monopolom nad protifašističnim angažmajem, ne bi niti povohala. Če je bil prej za elito kužen, bi se ga zdaj dotikala in mu pripenjala vse mogoče nagrade. Na svoj 108. rojstni dan jim je zato poslal jasno sporočilo: »Živele svoboda, resnica in pravica!«
Čeprav velja za velikana našega naroda, mora (slovenska vest stoletja) še kar naprej odgovarjati, da je biti nacionalist edina poštena drža slovenskega človeka, pripadnika majhnega naroda, ki naj samega sebe spoštuje in brani svoj jezik, identiteto, kulturo, ne da bi pri tem zaničeval druge.
Je živi spomenik, saj v njegovo čast že lep čas stoji tudi njegov spomenik. Stoji zraven Edvarda Kocbeka. Prijatelja, ki ga je branil v najtežjih časih. In se zaradi tega tako zameril, da so mu prepovedali vstopiti v Jugoslavijo, najprej za eno leto, zatem še za dve. In mu prisluškovali, ga oblatili. Samo zato, ker je, tragična žrtev ideologij, govoril drugače.
Življenje je resnično maraton, ki se pri marsikom izpolni prehitro, pri drugih pa šele v zadnjih izdihljajih.
Višek Pahorjevega opusa, Nekropola, je bila objavljena sicer že leta 1967, a je knjiga obležala na zaprašenih policah vse do leta 1995, ko je v francoščini izšla njegova trilogija. »Zatem so šle knjige kar same od sebe dalje …« Leta 2013 je slednjič izšla še žepna izdaja Nekropole. In če ga je že vsa Evropa primerjala s Solženicinom, mu je morala vrata kletke, v kateri ni smelo odmevati, odpreti tudi slovenska srenja. Ki se je že tolikokrat zanalašč zmotila in ki je zgodovinsko nagnjena, da začne svoje ljudi ceniti, šele ko jih ceni tujina. Pa še takrat s cmokom v grlu. Ali pa vsaj z neprebavljivo mero pokroviteljstva. Podobno se je pripetilo tudi olimpioniku Leonu Štuklju.
Revolucionarnemu primitivizmu po osvoboditvi, kot ga je opisoval Pahor, ni šlo namreč nikoli v račun, da je lahko človek protifašist, obenem pa še dosleden demokrat. In če ga kot avtorja ne bi najprej prepoznala in začela slaviti tujina, ga zatohla slovenska scena, obremenjena s svojo lastno polstoletno nedemokratičnostjo in partijskim monopolom nad protifašističnim angažmajem, ne bi niti povohala. Če je bil prej za elito kužen, bi se ga zdaj dotikala in mu pripenjala vse mogoče nagrade. Na svoj 108. rojstni dan jim je zato poslal jasno sporočilo: »Živele svoboda, resnica in pravica!«
Čeprav velja za velikana našega naroda, mora (slovenska vest stoletja) še kar naprej odgovarjati, da je biti nacionalist edina poštena drža slovenskega človeka, pripadnika majhnega naroda, ki naj samega sebe spoštuje in brani svoj jezik, identiteto, kulturo, ne da bi pri tem zaničeval druge.
Je živi spomenik, saj v njegovo čast že lep čas stoji tudi njegov spomenik. Stoji zraven Edvarda Kocbeka. Prijatelja, ki ga je branil v najtežjih časih. In se zaradi tega tako zameril, da so mu prepovedali vstopiti v Jugoslavijo, najprej za eno leto, zatem še za dve. In mu prisluškovali, ga oblatili. Samo zato, ker je, tragična žrtev ideologij, govoril drugače.
