Kolumna Marije Kotnik: Zaupaj mi

Razprav o upravičenosti oz. neupravičenosti cepljenja se vrstijo kot po tekočem traku. Zdaj smo na podlagi raziskave, ki jo je za britansko nevladno organizacijo Wellcome opravil inštitut Gallup World Poll, izvedeli, da je zaupanje v cepljenje najnižje v Franciji, kjer 33 odstotkov vprašanih v mednarodni raziskavi meni, da cepiva niso varna. V Sloveniji ta delež znaša 13 odstotkov, kaže raziskava, izvedena v 144 državah. Od več kot 140.000 vprašanih ljudi jih sicer zgolj sedem odstotkov meni, da cepljenje ni varno.

Kar 79 odstotkov vprašanih se strinja, da so cepiva varna, sedem odstotkov pa se jih s tem ne strinja. Štirinajst odstotkov jih je neopredeljenih. Glede učinkovitosti cepiv so deleži podobni: 84 odstotkov vprašanih se strinja, da so učinkovita, pet odstotkov pa jih meni nasprotno. Dvanajst odstotkov se jih ni opredelilo. Vodja študije Imran Khan z inštituta Wellcome je dodal: »Nekatere številke so prav zastrašujoče!«

V Sloveniji se 70 odstotkov anketiranih strinja, da so cepiva varna, 13 odstotkov se jih s tem ne strinja, 18 odstotkov pa se jih ni opredelilo. Da so cepiva učinkovita, jih meni 80 odstotkov, nasprotnega mnenja pa jih je osem odstotkov. Neopredeljenih glede učinkovitosti je 13 odstotkov vprašanih Slovencev, kažejo podatki, objavljeni na britanskem BBC.

Imela sem občutek, da so bili minuli dnevi namenjeni prav zaupanju. Ko sem nekako pozabila na zaupanje o cepljenju, sem izvedela, da se je zaupanje vlagateljev v Nemčiji minuli mesec močno poslabšalo, kot je ugotovil nemški Center za evropske raziskave. Potem je kot strela z nemirnega neba udarila novica, da je slovenski sindikat vojakov »zaupanje v ministra Erjavca izgubil že pred časom«.

Da učenci ne zaupajo učiteljem, že vemo, prav tako, da učitelji bolj malo staršem, ti pa nič ali skoraj nič sistemu. Nasveti različnih svetovalk psihoseksualne narave so polni besed o zaupanju in nezaupanju v partnerskih odnosih. In tako se sistem zaupanja v naši državi vrti v krogu. In prav žalostno je, da skoraj nihče nikomur ne zaupa.

No, in se spomnim na primer Levija Straussa, legende kavbojk, ki je pri sodelavcih in strankah užival izjemno zaupanje. Kot vemo, sta Levi Strauss in Jacob Davis zgradila podjetje, v katerem je imelo prav zaupanje glavno vlogo. Nekaj let po Straussovi smrti, leta 1906, so v potresu v San Franciscu zgoreli sedež podjetja in dve tovarni te družbe. Podjetje je odložilo kredite svojih največjih strank, da bi si opomogle, in še naprej dajalo plačo delavcem, medtem ko so gradili nov sedež in novo tovarno. Niti med gospodarsko krizo niso odpuščali, le premeščali so jih. Tako si je vodstvo pri strankah in zaposlenih pridobilo neomajno zaupanje.

Kaj sploh je zaupanje? Če se ga da izgubiti, ali se ga da tudi pridobiti nazaj? Od česa je odvisno in kaj ga sestavlja?
Obžalovanje zaradi izgube zaupanja je postalo modno v medijih in širši javnosti, med politiki in družbenimi kritiki. Družba naj bi izgubila zaupanje v svoje voditelje, oni naj bi izgubili kredibilnost, kar bi po slovensko pomenilo, da niso več zaupanja vredni. Podatki o stopnjah zaupanja v različne institucije in evro kažejo negativen trend.

Zaupanje je torej precej zamotana reč. Še posebno pa zdaj, ko je taisto zaupanje, ki bi v normalnem času in normalni družbi moralo biti nekaj povsem normalnega, postalo neke vrste modna muha. Muha, s katero 'operirajo' že skoraj vsi. Od politikov, gospodarstvenikov, partnerjev, prvošolčkov in devetošolcev.

No, pa si povrnimo zaupanje, če vemo, kaj to sploh je!