Kolumna Marije M. Kotnik: Čebele in jajca
Pred časom sem na svetovni dan čebel – praznik, ki si ga je izmislila Slovenija – lahko prebirala, kako Slovenija vzorno ozavešča svetovno javnost o pomenu čebel in drugih opraševalcev za človeštvo v luči prehranske varnosti in svetovne odprave lakote ter skrbi za okolje in biotsko raznovrstnost.
Vedno bolj smo samooskrbni z – jajci!
Pristojni za čebelje področje, čebele o tem ne vedo kaj veliko, so se tudi pohvalili, kako Slovenija že vrsto let posebno pozornost namenja ozaveščanju mladih o pomenu čebel in čebelarstva. Povrhu pa menda pri nas zanimanje za čebelarstvo narašča, povečuje se tudi število čebelarjev, ki jih je bilo leta 2021 kar 11.459.
Pred nedavnim sem prebirala statistične strani in naletela na, vsaj zame, zanimiv podatek. Slovenci smo na področju oskrbe s sadjem in medom zelo na psu – beri, smo povsem neoskrbni.
Slovenski statistiki so zapisali: »Stopnje samooskrbe so bile leta 2021 zaradi slabih vremenskih razmer nižje kakor v letu 2020 pri vseh rastlinskih bilancah, pri živalskih pa višje, razen pri medu. Pri živalskih bilancah se je stopnja samooskrbe povečala pri jajcih za dve odstotni točki, mesu za eno odstotno točko (na 85 %), pri medu pa se je zmanjšala, in sicer za 52 odstotnih točk (na 15 %). Stopnje samooskrbe pri medu, sadju in krompirju so tako najnižje od leta 2000.« Dodali so še, da je zaradi neugodnih vremenskih razmer domača proizvodnja sadja v 2021 dosegla 34.000 ton, kar je 70 odstotkov manj kot v letu 2020 (113.000 ton). Vreme je močno vplivalo tudi na domačo proizvodnjo medu. Tehtala je 200 ton, kar je 84 odstotkov manj kot leto prej (1290 ton).
Madonca, sem pomislila, le kako je to možno, če čebelarstvo raste do vesoljskih višav, pa tudi, da se število čebelarjev množi; in to v istem letu, ko čebele dosegajo tako porazne rezultate.
Pa mi je skozi na poletje pripravljene možgane poletela misel, da so se verjetno tudi čebele lani v naši državi počutile tako slabo, kot so se volivci. In pač niso hotele upoštevati navodil svojega čebeljega vodstva. Verjetno so tako, kot ljubljanski kolesarji, vsak dan raje brezdelno letale naokoli, kot da bi delale za dobrobit tega istega vodstva. Ti, ti, nesramne čebele …
Sem bogočebelno še pomislila, da so se menda slovenske čebele v vseh teh letih, kar živijo v naši samostojni državi, tako zelo navzele slabih navad nekaterih izvoljencev naroda, ki več desetletij vedrijo na najrazličnejših političnih funkcijah od parlamenta do vlade in nazaj, pri tem pa zelo veliko lepo govorijo, na žalost ljudstva pa bolj malo naredijo. »Ah, ti, ti, čebelica Mica,« sem si rekla!
Želimo si lahko, da se bodo slovenske čebele spravile k sebi. Med je zdrav, pravijo politiki? No, mogoče pa so jim čebele z lanskoletnim uporom želele le pokazati, da naj se preveč ne zajeba***o z njimi in z naravo, ki je njihov življenjski prostor.
Upam, da se bodo čebele letošnje leto ravnale po dveh tretjinah ljudi, ki sta kaznovali slabo prakso poslovodečih v državi ter jim pokazali, da se uničevanja države ne gredo več.
Pa saj marsikdo vé, da se slovenska država ukvarja zlasti sama s sabo in nima časa za čebele! In čebele, pa naj bodo to peščinske, italijanske, lesne ali naše, domače kranjske sivke, to hudo prekleto vedo. Vem, iz prvega brenčanja!
