Kolumna Marije M. Kotnik: Civilifobi

Danes obeležujemo svetovni dan duševnega zdravja. Odgovorni opozarjajo, naj bomo prijazni do soljudi, jim pomagamo, saj lahko že odkrit pogovor reši življenje. V Sloveniji imamo nacionalni program duševnega zdravja MIRA, kjer so sprejeli smernice za nudenje psihološke prve pomoči osebam, ki se znajdejo v duševni stiski.

»Vsak izmed nas lahko nudi psihološko prvo pomoč osebi, ki doživlja panični napad, ima samomorilne misli, se znajde v depresiji ali ima težave s čezmernim pitjem alkohola,« so ob tem sporočili z NIJZ. Nadalje pravijo, da smernice temeljijo na strokovnih spoznanjih, da so namenjene splošni javnosti in kako lahko pri tem pomagajo. Bolj pomembno od uporabe »pravih besed« je, da pokažemo pristno zanimanje za osebo s težavami. Poskusimo ji ponuditi podporo, jo razumeti in ji prisluhniti, še sporočajo strokovnjaki.

Med splošno javnost pa, sem prepričana, sodijo tudi politiki. Teh pa je vse več. Na vseh ravneh. Celo gostilniški, kjer, vsaj tako poročajo dobro obveščeni iz prvih gostilniških ešalonov, razprav o politiki ne zmanjka. Vsi vedo, kaj je treba narediti, da bo v državi bolje, česa ne bi smeli narediti, da ne bi bilo morda še slabše.

Ko sva oni dan s prijateljico sedeli na kavi in poskušali malo ubežati pred napadi vseh vrst vsakdanjega življenja, nisva mogli preslišati pogovora dveh možakarjev pri sosednji mizi, ki sta pametovala ko sam hudič. Vse je frčalo zaradi golobov, zaradi janšizma in raznih mesecev.

Civilifobi – ljudje, ki imajo vedno večji strah pred politiki. FOTO: GETTY IMAGES

V spominu sem nato poskušala poiskati, v katero skupino fobičnih ljudi bi uvrstila omenjena gospoda. Že pred časom, pred nedavnim pa vnovič, sem namreč prebrala prikupno knjižico angleškega avtorja (iz Leedsa) Tima Lihoreauja, ki je na enem mestu in na 140 straneh zbral vse mogoče fobije današnjega čudnega sveta. Na gospoda iz gostilne sem pozabila, sem pa zase kaj hitro ugotovila, da najbrž sodim med civilifobe; ljudi, ki imajo vedno večji strah pred politiki. Fobija se je začela, tako Lihoreau, konec šestdesetih, simptomi pa so: visoka stopnja skeptičnosti, averzija do nekaterih televizijskih oddaj in ogromna potreba po dopustu prav med volitvami. Slednji simptom zame sicer ne velja, o preostalih dveh pa bi se z zdravnikom lahko pogovorila na dolgo in široko.

Ker svojo fobijo sicer odlično prenašam, terapije pa niso potrebne, v zadnjem času kar redno pogledam »zgolj kako« televizijsko oddajo na NovaRTVSLO. In kaj hitro ugotovim, da si oblast nenehno prizadeva za moje duševno zdravje. Kot da Oni tam vladajo po sledeh čiste Kristusove poštenosti, mi pa smo pač ovce, pridne in manj pridne, ki jih je tako ali drugače treba naučiti discipline in zvečer zriniti v stajo. Še posebno, če sem izredno natančna, tisti del politične arene, ki vsak dan skrbi za največ poštenja, sicer je pa še posebno agresiven do drugače mislečih, njen predsedujoči pa je skoraj vsak teden od enkrat do dvakrat na kakem sodišču zaradi žalitev in povzročanja duševnih bolečin. Pa kak njegov »vernik« tudi.

Pred leti, pisalo se je leto 2012, smo prebrali v časnikih (Delo), da so »krizni centri za duševno zdravje v Sloveniji povsem polni«. Deset let pozneje je ljudi z modernimi fobijami vse več, strokovnjaki pa imajo vse več dela (in posledično tudi višje plače). Večina bolj bogatih pacientov in tistih z debelejšo denarnico – pa kako partijsko izkaznico – raje hodi po tablete in na terapijo čez mejo. Samo ljudi, ki stanujejo v obmejnih krajih, je treba vprašati.