Kolumna Marije M. Kotnik: Črni svetovni dan zdravja
Lahko bi začeli razmišljati o naši resnosti oziroma neresnosti.
Odpri galerijo
7. aprila zaznamujemo svetovni dan zdravja. FOTO: Guliver/Getty Images
Januarja smo zaznamovali svetovni dan boja proti kajenju, februarja svetovni dan boja proti raku in svetovni dan bolnikov, 7. aprila bo svetovni dan zdravja, sredi aprila še svetovni dan hemofilije …
Kdaj bomo zaznamovali svetovni dan koronavirusa? Ga bomo zaznamovali kar ves mesec? Strah me je tega razmišljanja. Redno spremljam dogajanje na tiskovnih konferencah oblasti, povezanih s pandemijo.
Za hip pomislim, da je luč na koncu predora še daleč, svetilnik pa še dlje. Le tu in tam se pojavi kak kamenček optimizma. Na srečo, a kaj ko črni dnevi še trajajo.
Kako bomo zaznamovali 7. april, kot se zdi danes, črni svetovni dan zdravja? Morda z osredotočenostjo na stres, tako opevano izgorelost, ki so jo številni začeli dobesedno izkoriščati v lastne namene; mimogrede, se mi zdi tako kot zaščitne maske, ampak to danes nima nobene zveze.
Podatek, da je vsak dvanajsti Slovenec depresiven, mi že nekaj let odzvanja v mislih. Podatek je iz ene zadnjih ocen o razširjenosti duševnih simptomov in motenj v Sloveniji, ki so razvidne iz ankete o zdravju in vedenjskem slogu, ki so jo pred nekaj leti opravili na NIJZ. Podatki kažejo, da je o depresiji, ki jo je ugotovil zdravnik, in o tem, kako doživljajo simptome depresije, poročalo osem odstotkov odraslih državljanov. Podatek je podoben tistemu iz leta 2008, saj se osemodstotni delež ni značilno povečal.
Ko bodo anketirali prebivalstvo prihodnje leto ali še kako leto pozneje, sem prepričana, bo odstotek višji. Upam sicer, da ne, vendar vseeno!
Podatki o povezavah med depresijo in starejšimi je, vsaj zame, še bolj osupljiv. Vemo, da so prav starejši najbolj izpostavljena populacija, ki zboleva za duševnimi boleznimi. In tudi zdaj, v teh čudnih in nevarnih časih, zlasti za starejše. Vsaj v Sloveniji!
Podatki o številu starih več kot 65 let pri nas se večajo, so skrb vzbujajoči; prav tako podatki o tem, da vsaka tretja starejša oseba živi sama in je izpostavljena revščini. In danes so starejši najbolj izpostavljeni zahrbtnemu koronavirusu.
Svetovnega dneva boja proti aidsu se vsako leto spomnimo na različne načine. Aids je že pomoril množico. Svetovnega dneva srca – bolezni srca in srčni infarkt so najpogostejši vzrok smrti na svetu – se prav tako spomnimo na različne načine. Na tiste z downovim sindromom se spomnimo, ko obujemo različne nogavice, na zdravje prostate moški opozarjajo z brki …
Kako bomo opozarjali na nevarnost koronavirusa, ki se bržkone res ne bo umaknil, le pritajil se bo, kot že opozarjajo nekateri strokovnjaki, in iz zasede čakal na svojo priložnost? Ne vem! Priznam!
Se mi pa zdi, da bi lahko začeli razmišljati o naši resnosti oziroma neresnosti. O higieni oziroma nehigieni; navadah in razvadah, o tem, da površno izenačujemo opevano izgorelost nekaterih samooklicanih gurujev, ki izgorijo po koncu poslovnega kosila z naročnikom, ki jim sicer ni všeč, a kaj ko prinaša denar, in tisto izgorelost zdravstvenih delavcev, iz ust katerih doslej, pa je več kot mesec od začetka pandemije, nisem slišala enkrat besede izgorelost …
Kaj pa če združimo svetovni dan koronavirusa in prostovoljstva? Na ta dan pa se vsi, ki resno mislimo, poudarjam RESNO, za eno uro, za en dan ponudimo kot prostovoljci v kaki zdravstveni ali socialni ustanovi in končno na lastni koži, in ne na masažni mizi kakih toplic ali na »sproščujočem bicikliranju po slovenskih hribih«, začutimo, kaj je izgorelost v živo.
No, v razmislek!
Kdaj bomo zaznamovali svetovni dan koronavirusa? Ga bomo zaznamovali kar ves mesec? Strah me je tega razmišljanja. Redno spremljam dogajanje na tiskovnih konferencah oblasti, povezanih s pandemijo.
Za hip pomislim, da je luč na koncu predora še daleč, svetilnik pa še dlje. Le tu in tam se pojavi kak kamenček optimizma. Na srečo, a kaj ko črni dnevi še trajajo.
Kako bomo zaznamovali 7. april, kot se zdi danes, črni svetovni dan zdravja? Morda z osredotočenostjo na stres, tako opevano izgorelost, ki so jo številni začeli dobesedno izkoriščati v lastne namene; mimogrede, se mi zdi tako kot zaščitne maske, ampak to danes nima nobene zveze.
Podatek, da je vsak dvanajsti Slovenec depresiven, mi že nekaj let odzvanja v mislih. Podatek je iz ene zadnjih ocen o razširjenosti duševnih simptomov in motenj v Sloveniji, ki so razvidne iz ankete o zdravju in vedenjskem slogu, ki so jo pred nekaj leti opravili na NIJZ. Podatki kažejo, da je o depresiji, ki jo je ugotovil zdravnik, in o tem, kako doživljajo simptome depresije, poročalo osem odstotkov odraslih državljanov. Podatek je podoben tistemu iz leta 2008, saj se osemodstotni delež ni značilno povečal.
Ko bodo anketirali prebivalstvo prihodnje leto ali še kako leto pozneje, sem prepričana, bo odstotek višji. Upam sicer, da ne, vendar vseeno!
Lahko bi začeli razmišljati o naši resnosti oziroma neresnosti. O higieni oziroma nehigieni; navadah in razvadah in o tem, kako nekateri brez sramu izkoriščajo nekaj tako resnega, kot je izgorelost.
Vsak dvanajsti Slovenec je depresiven. FOTO: Guliver/Getty Images
Podatki o številu starih več kot 65 let pri nas se večajo, so skrb vzbujajoči; prav tako podatki o tem, da vsaka tretja starejša oseba živi sama in je izpostavljena revščini. In danes so starejši najbolj izpostavljeni zahrbtnemu koronavirusu.
Svetovnega dneva boja proti aidsu se vsako leto spomnimo na različne načine. Aids je že pomoril množico. Svetovnega dneva srca – bolezni srca in srčni infarkt so najpogostejši vzrok smrti na svetu – se prav tako spomnimo na različne načine. Na tiste z downovim sindromom se spomnimo, ko obujemo različne nogavice, na zdravje prostate moški opozarjajo z brki …
Kako bomo opozarjali na nevarnost koronavirusa, ki se bržkone res ne bo umaknil, le pritajil se bo, kot že opozarjajo nekateri strokovnjaki, in iz zasede čakal na svojo priložnost? Ne vem! Priznam!
Se mi pa zdi, da bi lahko začeli razmišljati o naši resnosti oziroma neresnosti. O higieni oziroma nehigieni; navadah in razvadah, o tem, da površno izenačujemo opevano izgorelost nekaterih samooklicanih gurujev, ki izgorijo po koncu poslovnega kosila z naročnikom, ki jim sicer ni všeč, a kaj ko prinaša denar, in tisto izgorelost zdravstvenih delavcev, iz ust katerih doslej, pa je več kot mesec od začetka pandemije, nisem slišala enkrat besede izgorelost …
Kaj pa če združimo svetovni dan koronavirusa in prostovoljstva? Na ta dan pa se vsi, ki resno mislimo, poudarjam RESNO, za eno uro, za en dan ponudimo kot prostovoljci v kaki zdravstveni ali socialni ustanovi in končno na lastni koži, in ne na masažni mizi kakih toplic ali na »sproščujočem bicikliranju po slovenskih hribih«, začutimo, kaj je izgorelost v živo.
No, v razmislek!
