Kolumna Marije M. Kotnik: Dober dan iz Grajskega parka na Ravnah

V Koroški osrednji knjižnici dr. Franca Sušnika oziroma tamkajšnji Kuharjevi dvorani so nedavno predstavili knjigo z zanimivim in pomenljivim naslovom Dober dan. Dogaja se v Grajskem parku na Ravnah na Koroškem, kot je bilo mogoče razbrati iz sporočila, pa knjiga nagovarja vsakega posebej, saj stremi k povezovanju in dobrodelnosti.

Zakaj? »Žal pozdravljanje pri marsikom ni več samoumevno, vedno manj je druženja. A kaj ko človekova največja moč že od nekdaj prihaja iz srca,« je na predstavitvi dejala Špela Šavc, ki je tkala besede in niti med avtoricami knjige: pisateljico dr. Manjo Miklavc, slikarko Mirjam Senica in fotografinjo Sonjo Buhvald.

Kako lepo, sem pomislila, sočasno pa me je preletelo, kako je pravzaprav vse skupaj žalostno. Mar je res treba posebej ljudi opozarjati na tako osnovno, da ob srečanju s kom izrečejo tako preprosti besedi, kot je dober dan, ter mu s tem pokažejo, da so ga opazili. Hja, očitno je treba vse pogosteje ljudi opozarjati na povsem vsakdanje stvari, ki bi jih sicer morali nekako vedeti, sploh če smo odrasli.


V vsaki knjigi o lepem vedenju ali bontonu lahko preberemo, da se vsako srečanje začne s pozdravom in je osnova bontona. Kot vemo, vsaj tisti malo bolj kulturni, je pozdrav sestavljen iz pozdrava in odzdrava. Pozdrav je vedno vljuden. Odzdravljanje je človekova dolžnost, in kdor ne odzdravi, pokaže svojo neolikanost, sem pred kratkim poslušala strokovnjakinjo lepega obnašanja na eni od slovenskih televizij.

Vrednote, ki gradijo lepo vedenje, so spoštovanje, odgovornost, samoiniciativnost, sočustvovanje, poštenje, iskrenost, pravi Zlatka Dreo, ki se sicer profesionalno ukvarja z bontonom v poslovnem svetu, z nasveti pa pomaga tudi staršem. Tako je pred časom dejala, da je lepega vedenja pri novih generacijah, ki jih imenujemo y-gen in indigo, žal vedno manj v primerjavi s starejšimi, ki jih poznamo kot x-gen in baby boom.

»Izjem je vedno manj. Če je Slovenija pred 27 leti postala kapitalistična država, bi se moralo še več graditi na vzpostavljanju dobrih odnosov kot prej v socializmu, ko smo si bili vsi 'enaki'. Grajenje dobrih odnosov temelji na spoštovanju, izražanje spoštovanja pa je v vsaki kulturi napisano v bontonu, lepi-ton, v pravilih lepega vedenja.«

Strokovnjakinja lepega vedenja pravi še, da naša podzavest zazna že najmanjše spodrsljaje v vedenju drugega človeka, zaradi katerih dobimo občutek, da nas nekdo ne spoštuje, tako kot si želimo, pa čeprav ne vemo, kaj je naredil narobe: »Zato so nam v pomoč bontoni, ki nam pomagajo, da se bolje znajdemo v neugod­nem položaju.«

In včasih se res zdi, da bontona nihče ni videl niti od daleč, kaj šele da bi kakšnega prebral in nasvete tudi upošteval. Še kako se strinjam s strokovnjakinjo, ki pravi, da jo motijo mobilni telefoni na pogrebih, sestankih, v trgovini, gledališču, gostiščih. Še bolj moteče je, ko ljudje na predstave, na primer v gledališče ali na prireditve, zamujajo. Raje kot da zamudite, pridite deset minut pred začetkom.

Tako ne bo motečih trenutkov, ko zamudniki motijo tako nastopajoče kot obiskovalce, ko se, ko iščejo svoj sedež, z zadnjo platjo proti obrazom sedečim premikajo do njega, pravi poznavalka bontona. Za lepim vedenjem je torej kar veliko truda in učenja in tudi pri tem lahko uporabimo znani pregovor, da je navada železna srajca. Ali je težko izboljšati zakoreninjeno vedenje? Spoštovati bonton? Verjetno se to da, vendar sta za to potrebna vzgoja, ki se začne doma, v družini, in se skozi odraščanje vcepi v človeka.

Kakor koli, danes vse bolj opažam, pa nisem edina, ki menim, da tega več nihče ne zna. Mladi še najmanj (pa niti niso sami krivi) in priznam, kar na jok mi gre, ko me kak mlajši fant ali punca pozdravita, ponudita roko. Oni pozdravijo tako, zaradi bontona, jaz pa zajočem. Od sreče!