Kolumna Marije M. Kotnik: Dobro jutro, sprenevedanje

Šest, ne, sedem let je od takrat, ko so na odru ljubljanskega, meni osebno sicer enega bolj simpatičnih gledališč, Šentjakobskega gledališča pripovedovali zgodbo povzpetniškega politika Rudolfa Senčarja, njegove družine, sodelavcev in prijateljev, ki se zberejo, da bi skupaj proslavili njegovo imenovanje za ministra. Šlo je za krstno uprizoritev predstave Truth Story Vinka Möderndorferja, ki je, kot sem izvedela, zgodbo napisal že dolgo pred takratno krstno uprizoritvijo, sam pa je igro označil za »satiro z elementi commedie dell'arte in kriminalke«. Slovenske, seveda!


No, zgodba je pač pripovedovala o omenjenem povzpetniku Rudiju Senčarju in zabavi ob njegovem imenovanju za ministra. Pa se je zapletlo, ko se prikaže tudi nepovabljen gost, skrivnostni neznanec Luka Truth, ki se nikoli, niti ponoči, ne loči od svoje aktovke, klobuka in rokavic ...

Kot je takrat povedal Möderndorfer, bi bila igra na to temo, če bi jo pisal leta 2014 (jo je pač spisal kakih deset let prej), drugačna. Tedaj jo je napisal bolj iz neke nejevolje nad sprenevedavostjo takratnih politikov, v njej se razočaranje zrcali na humoren način. Tedaj jo je pisal iz hudomušnosti, lahkotno in se ob tem zabaval. Ker pa so se v desetletju stvari samo še poslabšale, bi jo znova pisal z jezo. Kljub vsemu je imela igra politično ostrino, za kar imajo zasluge tudi režiser, mislim, da je to bil Jaša Jamnik, in igralci.

Čas od takrat pa, se mi zdi, ni obrusil ostrine.
Sprenevedanja je vse več. To vidim, no, občutim skoraj vsak dan. Pri malih ljudeh in še več, pri t. i. »velikih«. Tistih, ki so nad nami, nad mano. No, vsaj mislijo, da so!
Kot se spomnim, hvala bogu, spomin me še ne izdaja, je omenjena igra z zgodbo povzpetniškega politika Rudolfa Senčarja imela, kot so ocenjevali kritiki, pa tudi meni se je zdelo tako, neko posebno mehkobo, končala pa se je z razumevanjem za slabosti malega človeka.

Ha, ha, ha! Slabosti malega človeka! Razumevanje za slabosti malega človeka. Le kdo ima tako razumevanje?
Sem redna bralka vsega mogočega. In tako sem nedavno zasledila odgovor na vprašanje neke bralke v reviji Suzy, na katera redno odgovarja Zvezdana Mlakar.

Vprašanje je bilo pač povezano s pomislekom bralke, da se »ji dozdeva, da je živela z možem, ki je ni nikoli ljubil«.
Odgovor je bil pomenljiv. »Se lahko spogledaš z resnico, da si živela z možem, ki te ni verjetno nikoli ljubil? Njegova lažniva narava, manipulacije in sprenevedanje namreč kažejo, da si naletela na vrhunskega narcisa. Narcisi so neozdravljivi, neulovljivi, zelo škodljivi in pohabijo še tako zdravo osebnost. Zdaj so čudoviti, da jim na svetu ni para, potem pa izginejo in se pasejo drugje. Tebi pa se zdi, da se ti meša. Da se je voluhar spravil v vajino spalnico in seksal v tvoji postelji, kaže, da je popolnoma brez vesti. V njem ni človeka.«

Jebela cesta, sem si rekla, in za hip pomislila na vse, kar me obkroža danes; tukaj in zdaj. Kakšna podobnost z realnostjo, ki me obkroža, ko pogledam skozi okno. Koliko takih, kot je Luka Truth, ki se nikoli, niti ponoči, ne ločijo od svoje aktovke, klobuka in rokavic, kaj šele mobilnih telefonov in njim pripadajočih aplikacij, je okoli mene. In imajo razumevanje za malega človeka?

Ha, ha, ha, a ti dragi janezi, mateji, vinkoti, aleši, jelkoti, romane, mojce, gregorji, mihati …
Bolj imajo razumevanje le za svoje aktovke, klobuk in rokavice, s katerimi delajo z menoj, z vami, z nami vsemi?

Ustavni sodnik prof. dr. Matej Accetto dobro ve, ko zapiše, da »nizka vera v strokovnost in kultura sprenevedanja omogočata hlepenje po navidezni resničnosti, ravno tako kot navidezna resničnost in kultura sprenevedanja še dodatno nižata vero v strokovnost, to nižanje pa skupaj s porastom navidezne resničnosti še dodatno krepi kulturo sprenevedanja. Točke A, B in C tvorijo trikotnik, stranice med njimi pa so vse daljše.«
Mali človek pa ostaja mali. Veliki pa še naprej spijo z aktovko, podnevi pa stopijo v akcijo za male ljudi – v rokavicah.