NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Dude
Slovenci smo po tridesetih letih še kar majhni in mladi in dude imamo za pomemben pripomoček pri odraščanju.
Odpri galerijo
Dude so še vedno v igri. FOTO: ROMAN ŠIPIČ
Pred nekaj dnevi so iz prodaje umaknili izdelek, ki so ga prodajali v otroških trgovinah in je (bil) namenjen – otrokom. Najmlajšim. Šlo je za dude!
Prebiram, kako se znani, napol znani in tisti, ki bi radi bili znani, po medijih spominjajo, kaj vse so prejeli za praznike. Seveda, ko so bili mladi ali zdaj, ko kar koli podarjajo svojim. »Iz darila so poskakali še copatki, duda in bele vrtnice,« se spominja nekdo od omenjenih v prejšnjih vrsticah.
Tisto poletno nedeljo popoldne, ko je sonce nad Parizom že zahajalo in so se vsi junaki Toura izmenjali na zmagovalnem odru, je v očetovem naročju prišel tudi on. Lev. Niti ne več dojenček. Takrat je imel leto in tri mesece, zdaj nekaj mesecev več. Ni bil v rumenem in niso ga zanimali fotoaparati, množice okoli njega, kamere, hostesa, zamolklo pariško nebo, ki je izgubljalo barvo, strašno je bil zaposlen z očetovo plaketo. Maketo kolesa. In dudo.
O škotskih dudah, ki so bile najhujša pretnja sovražniku, tokrat ne bi. Prav tako ne o tistem konservativnem desničarju s Poljske in o direktorju ruske nacionalne knjižnice …
Slovenci smo majčken narod, ki so mu mnogi (nekateri pa ne) pomagali h kulturnemu in zgodovinskemu preživetju. Po tridesetih letih smo še kar majhni in dude imamo za pomemben pripomoček pri odraščanju.
Stara Ljubljana je bila letošnje poletje, ko v njej ni bilo skoraj nič turistov, razen tistih, ki so Ljubljano doživljali na podlagi turističnih bonov, takšna, kot je bila nekoč. Bolj prazna, a prijetna in za sprehode. Na Starem trgu pa se je odvil celo tradicionalni festival Dobimo se pred Škucem. Že dvajseti po vrsti.
Prijeten prostor pred Škucem, ki se zaradi starih hiš in ozke ulice zdi kot filmska scenografija, je za nekaj hipov zazvenel v glasbi, obkrožale so ga besede igralcev in nad njim se je razlegal otroški smeh, saj je namenjen različnim generacijam. V okviru festivala je bila tudi predstava Zgodba o izgubljeni dudi.
Sredi letošnjega leta je Evropska komisija objavila poročilo o sistemu hitrega obveščanja, namenjenega preprečevanju ali omejevanju prodaje nevarnih izdelkov. Število ukrepov, ki so jih organi sodelujočih 31 držav sprejeli na podlagi obvestil, iz leta v leto narašča in je lani doseglo 4477, kar je 10 odstotkov več kot leta 2018 in 63 odstotkov več kot leta 2015. Ukrepi segajo od umika ali uničenja izdelkov s strani distributerjev in trgovcev na drobno, še preden so dosegli potrošnike, do odpoklicev nevarnih izdelkov od uporabnikov. Ni manjkalo niti dud in priponk za dude.
Zdajšnji čas, ko niti ne vemo natančno, kaj se je dogajalo včeraj, še manj pa, kaj bo jutri, »težke trenutke« preživljajo tudi vrtci. Eno prvih navodil, kolikor se spomnim, je bilo, da se v tistih stalnih manjših skupinah z osmimi do desetimi otroki sploh ne smejo srečevati, igrač ne smejo prinašati v vrtec, ninice in dude pa naj imajo le med spanjem. Manjše skupine naj bi delovale kot družina.
Da ni manjkalo vika in krika, ni treba ponavljati. Dude so še vedno v igri. Pojasnili so mi odgovor na vprašanje, ki ga v knjigi Oprani možgani zastavi ameriški pediater endokrinolog dr. Robert H. Lustig, tudi profesor na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu: »S čim judovski mohel (obrezovalec) otroku ublaži bolečino pri tem obredu?«
Odgovor: »Dudo mu pomoči v vino. Kaj pa blaži bolečino, ko taisti postopek izvaja porodničar v bolnišnici? V tem primeru dudo pomočijo v 24-odstotno superkoncentrirano sladkorno raztopino, ki v možganih aktivira dopamin in opioide.« Tudi v Sloveniji naj bi se ta navada ohranila med starejšimi prebivalci.
Nekje sem prebrala, da je zahodnoevropske države nekdanji kolonializem tako razvadil, da še zdaj ne zmorejo brez svojega peskovnika, takšnega ali drugačnega. Kot vidim vsak dan, tudi Slovenija ne, čeprav po moje prej spada marsikam drugam kot med zahodnoevropske države. Samo še kanglica za na peskovnik ali golida za molžo nam manjka. In, seveda, duda, da se pač ne bomo preglasno drli.
Prebiram, kako se znani, napol znani in tisti, ki bi radi bili znani, po medijih spominjajo, kaj vse so prejeli za praznike. Seveda, ko so bili mladi ali zdaj, ko kar koli podarjajo svojim. »Iz darila so poskakali še copatki, duda in bele vrtnice,« se spominja nekdo od omenjenih v prejšnjih vrsticah.
Tisto poletno nedeljo popoldne, ko je sonce nad Parizom že zahajalo in so se vsi junaki Toura izmenjali na zmagovalnem odru, je v očetovem naročju prišel tudi on. Lev. Niti ne več dojenček. Takrat je imel leto in tri mesece, zdaj nekaj mesecev več. Ni bil v rumenem in niso ga zanimali fotoaparati, množice okoli njega, kamere, hostesa, zamolklo pariško nebo, ki je izgubljalo barvo, strašno je bil zaposlen z očetovo plaketo. Maketo kolesa. In dudo.
Slovenci smo po tridesetih letih še kar majhni in mladi in dude imamo za pomemben pripomoček pri odraščanju.
O škotskih dudah, ki so bile najhujša pretnja sovražniku, tokrat ne bi. Prav tako ne o tistem konservativnem desničarju s Poljske in o direktorju ruske nacionalne knjižnice …
Slovenci smo majčken narod, ki so mu mnogi (nekateri pa ne) pomagali h kulturnemu in zgodovinskemu preživetju. Po tridesetih letih smo še kar majhni in dude imamo za pomemben pripomoček pri odraščanju.
Stara Ljubljana je bila letošnje poletje, ko v njej ni bilo skoraj nič turistov, razen tistih, ki so Ljubljano doživljali na podlagi turističnih bonov, takšna, kot je bila nekoč. Bolj prazna, a prijetna in za sprehode. Na Starem trgu pa se je odvil celo tradicionalni festival Dobimo se pred Škucem. Že dvajseti po vrsti.
...
Prijeten prostor pred Škucem, ki se zaradi starih hiš in ozke ulice zdi kot filmska scenografija, je za nekaj hipov zazvenel v glasbi, obkrožale so ga besede igralcev in nad njim se je razlegal otroški smeh, saj je namenjen različnim generacijam. V okviru festivala je bila tudi predstava Zgodba o izgubljeni dudi.
Sredi letošnjega leta je Evropska komisija objavila poročilo o sistemu hitrega obveščanja, namenjenega preprečevanju ali omejevanju prodaje nevarnih izdelkov. Število ukrepov, ki so jih organi sodelujočih 31 držav sprejeli na podlagi obvestil, iz leta v leto narašča in je lani doseglo 4477, kar je 10 odstotkov več kot leta 2018 in 63 odstotkov več kot leta 2015. Ukrepi segajo od umika ali uničenja izdelkov s strani distributerjev in trgovcev na drobno, še preden so dosegli potrošnike, do odpoklicev nevarnih izdelkov od uporabnikov. Ni manjkalo niti dud in priponk za dude.
Zdajšnji čas, ko niti ne vemo natančno, kaj se je dogajalo včeraj, še manj pa, kaj bo jutri, »težke trenutke« preživljajo tudi vrtci. Eno prvih navodil, kolikor se spomnim, je bilo, da se v tistih stalnih manjših skupinah z osmimi do desetimi otroki sploh ne smejo srečevati, igrač ne smejo prinašati v vrtec, ninice in dude pa naj imajo le med spanjem. Manjše skupine naj bi delovale kot družina.
Da ni manjkalo vika in krika, ni treba ponavljati. Dude so še vedno v igri. Pojasnili so mi odgovor na vprašanje, ki ga v knjigi Oprani možgani zastavi ameriški pediater endokrinolog dr. Robert H. Lustig, tudi profesor na Univerzi v Kaliforniji v San Franciscu: »S čim judovski mohel (obrezovalec) otroku ublaži bolečino pri tem obredu?«
Odgovor: »Dudo mu pomoči v vino. Kaj pa blaži bolečino, ko taisti postopek izvaja porodničar v bolnišnici? V tem primeru dudo pomočijo v 24-odstotno superkoncentrirano sladkorno raztopino, ki v možganih aktivira dopamin in opioide.« Tudi v Sloveniji naj bi se ta navada ohranila med starejšimi prebivalci.
Dude so še vedno v igri. FOTO: ROMAN ŠIPIČ
Nekje sem prebrala, da je zahodnoevropske države nekdanji kolonializem tako razvadil, da še zdaj ne zmorejo brez svojega peskovnika, takšnega ali drugačnega. Kot vidim vsak dan, tudi Slovenija ne, čeprav po moje prej spada marsikam drugam kot med zahodnoevropske države. Samo še kanglica za na peskovnik ali golida za molžo nam manjka. In, seveda, duda, da se pač ne bomo preglasno drli.
