NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Igrače in odrasli otroci
Nekateri so prepričani, da je naša državica še vedno taka kot v Avsenikovih časih cvetočih murk in encijanov.
Odpri galerijo
Tudi medvedki se držijo ukrepov! FOTO: Bathecho.co.uk
Vse, ampak čisto vse bi imeli otroci. Še posebno ko vstopijo v trgovino z igračami. Naj jim ustrežemo? Hm, nisem povsem prepričana, da bi jim morali. Razen če ljubezen do otrok in odnos z otroki radi kupujemo z darili. Poznam veliko primerov. Tudi takih, v katerih precej starejši dokazujejo svojo ljubezen le z darili. Z dragimi ali malo manj dragimi.
Včasih so otroci dobivali igrače le v prazničnem decembru, ob Miklavžu, le redki še kdaj čez leto. Tudi zato je bila vsaka dragocenost, pa če je bila še tako preprosta. Človek nikoli ne odraste, le postara se, pravi stara modrost, ki se ob pogledu na igrače iz preteklih časov še toliko bolj potrdi. Vsako otroštvo je povezano z igračami, z igrami, in spomini nanj so vedno nostalgični.
Kakor koli, nekoč so otroci dobivali igrače predvsem za Miklavža, v meščanskih družinah pa tudi na božični večer in nekateri celo ob veliki noči. To so bili veliki dogodki, ob katerih je močno razbijalo otroško srce. Le malo pa je bilo družin, kjer so otroci dobili igračo kar tako. Seveda so do njih prej prišli mestni, vaški so si jih po večini naredili kar sami, in še to ob delu, po navadi na paši. Ja, tudi sama sem to spoznala, ko smo se s sosedovimi preganjali po domačih travnikih, tam med gozdom in našo domačijo.
Danes je igrače mogoče kupiti vsepovsod; na bencinskih servisih, skačejo iz pralnih praškov, posebnih trgovin z igračami ne manjka, če bi imeli 365 otrok, bi lahko s polic nakupili 365 različnih daril v enem dnevu, in še bi jih nekaj sto različnih ostalo za druge. No, drži pa tudi, da je vsak dan več tudi obvestil o umiku igrač zaradi takih ali drugačnih vzrokov; med drugim tudi »zaradi možnosti zadušitve z majhnimi delci,« kot je bilo nekaj primerov pred dnevi.
Spomnim se, ko sem dobila neko darilo davnega leta v prejšnjem tisočletju. Igrača je bila izdelana v Mehanotehniki iz Izole.
Mi je pa te dni mož, ko sva se pogovarjala o igračah za vnukinjo in vnuka, povedal nekaj, česar res nisem vedela. Zadnji večji lastni razvojni izdelek omenjene Mehanotehnike iz Izole je bil pisalni stroj, izdelan v kovinski in elektronski različici, ki ga je na sedemdnevni svetovni razstavi igrač v Tokiu spomladi 1987 čakala posebna čast − izbran je bil za igračo dneva. Tudi traktor Tehnik je postal svojevrstni hit. Tako velik, da je na trgu izpodrinil uvožena izdelka, kar je dodalo polet novim razvojnim idejam, pišejo viri.
Igrače iz Izole so imele svojo ceno in ugled, dosegale so normo na področju kakovosti, nekateri deli izdelkov pa so bili tudi patentirani. Dejstvo ostaja, izolska tovarna je vsekakor pojem v slovenskem igračarstvu in je s tehničnimi igračami uspešno lovila igračarsko modo v svetu. Z njihovo pomočjo je tudi pri nas preživel konjiček ljubiteljev in zbiralcev malih železnic. Vsaj tako so me podučili. Če prav razumem, so bili daleč pred zdajšnjimi »igračkarji«, ki raznorazno kitajsko plastiko prodajajo za suho zlato.
Čas mineva, leta tečejo. Nekateri so prepričani, da je naša državica še vedno taka kot v Avsenikovih časih cvetočih murk in encijanov, toda posiljena je že tolikokrat, da jo na vasi lahko jemljejo le kot lajdro. V poslanskem zboru pa se včasih dogaja kot v peskovniku, kjer se gruča otrok puli za igrače, mi, državljani, pa smo te igrače, s katerimi bi se nekateri radi igrali. Po eni strani se mi zdi logično, saj je starih otročajev še veliko, igrač pa prav tako. Pa ne le v trgovskih središčih, na tamkajšnjih policah, pred katerimi se gnetejo veliki otročaji z veliki očmi in odprtimi usti.
Skozi okno pogledujem proti Kamniškemu sedlu med Brano in Planjavo. Še vedno je pogled skoraj enak kot pred leti.
Se mi pa zdi, da se tudi veliko ljudi ne želi spremeniti in se z vso silo držijo ustaljenih navad, kot da nočejo zavreči polomljenih in pokvarjenih igrač. V razvoju družbe, se mi zdi, so spremembe nujne, pokvarjene igrače pa je treba postaviti nekam daleč v kot in prostor prepustiti spremembam; četudi na bolje!
Včasih so otroci dobivali igrače le v prazničnem decembru, ob Miklavžu, le redki še kdaj čez leto. Tudi zato je bila vsaka dragocenost, pa če je bila še tako preprosta. Človek nikoli ne odraste, le postara se, pravi stara modrost, ki se ob pogledu na igrače iz preteklih časov še toliko bolj potrdi. Vsako otroštvo je povezano z igračami, z igrami, in spomini nanj so vedno nostalgični.
Nekateri so prepričani, da je naša državica še vedno taka kot v Avsenikovih časih cvetočih murk in encijanov.
Kakor koli, nekoč so otroci dobivali igrače predvsem za Miklavža, v meščanskih družinah pa tudi na božični večer in nekateri celo ob veliki noči. To so bili veliki dogodki, ob katerih je močno razbijalo otroško srce. Le malo pa je bilo družin, kjer so otroci dobili igračo kar tako. Seveda so do njih prej prišli mestni, vaški so si jih po večini naredili kar sami, in še to ob delu, po navadi na paši. Ja, tudi sama sem to spoznala, ko smo se s sosedovimi preganjali po domačih travnikih, tam med gozdom in našo domačijo.
Danes je igrače mogoče kupiti vsepovsod; na bencinskih servisih, skačejo iz pralnih praškov, posebnih trgovin z igračami ne manjka, če bi imeli 365 otrok, bi lahko s polic nakupili 365 različnih daril v enem dnevu, in še bi jih nekaj sto različnih ostalo za druge. No, drži pa tudi, da je vsak dan več tudi obvestil o umiku igrač zaradi takih ali drugačnih vzrokov; med drugim tudi »zaradi možnosti zadušitve z majhnimi delci,« kot je bilo nekaj primerov pred dnevi.
Tudi medvedki se držijo ukrepov! FOTO: Bathecho.co.uk
Spomnim se, ko sem dobila neko darilo davnega leta v prejšnjem tisočletju. Igrača je bila izdelana v Mehanotehniki iz Izole.
Mi je pa te dni mož, ko sva se pogovarjala o igračah za vnukinjo in vnuka, povedal nekaj, česar res nisem vedela. Zadnji večji lastni razvojni izdelek omenjene Mehanotehnike iz Izole je bil pisalni stroj, izdelan v kovinski in elektronski različici, ki ga je na sedemdnevni svetovni razstavi igrač v Tokiu spomladi 1987 čakala posebna čast − izbran je bil za igračo dneva. Tudi traktor Tehnik je postal svojevrstni hit. Tako velik, da je na trgu izpodrinil uvožena izdelka, kar je dodalo polet novim razvojnim idejam, pišejo viri.
Igrače iz Izole so imele svojo ceno in ugled, dosegale so normo na področju kakovosti, nekateri deli izdelkov pa so bili tudi patentirani. Dejstvo ostaja, izolska tovarna je vsekakor pojem v slovenskem igračarstvu in je s tehničnimi igračami uspešno lovila igračarsko modo v svetu. Z njihovo pomočjo je tudi pri nas preživel konjiček ljubiteljev in zbiralcev malih železnic. Vsaj tako so me podučili. Če prav razumem, so bili daleč pred zdajšnjimi »igračkarji«, ki raznorazno kitajsko plastiko prodajajo za suho zlato.
Čas mineva, leta tečejo. Nekateri so prepričani, da je naša državica še vedno taka kot v Avsenikovih časih cvetočih murk in encijanov, toda posiljena je že tolikokrat, da jo na vasi lahko jemljejo le kot lajdro. V poslanskem zboru pa se včasih dogaja kot v peskovniku, kjer se gruča otrok puli za igrače, mi, državljani, pa smo te igrače, s katerimi bi se nekateri radi igrali. Po eni strani se mi zdi logično, saj je starih otročajev še veliko, igrač pa prav tako. Pa ne le v trgovskih središčih, na tamkajšnjih policah, pred katerimi se gnetejo veliki otročaji z veliki očmi in odprtimi usti.
Skozi okno pogledujem proti Kamniškemu sedlu med Brano in Planjavo. Še vedno je pogled skoraj enak kot pred leti.
Igrajmo se s kockami za lepši jutri. FOTO: REUTERS
Se mi pa zdi, da se tudi veliko ljudi ne želi spremeniti in se z vso silo držijo ustaljenih navad, kot da nočejo zavreči polomljenih in pokvarjenih igrač. V razvoju družbe, se mi zdi, so spremembe nujne, pokvarjene igrače pa je treba postaviti nekam daleč v kot in prostor prepustiti spremembam; četudi na bolje!
