Kolumna Marije M. Kotnik: Jaz, mag. dr. prof. M.

Še kar gledam informativne oddaje na novoorganizirani RTV SLO. Najraje tiste ob 19. uri in Odmeve. In se čudim, s kako lahkoto voditelji, moški in obe ženski, ob vsakem vprašanju sogovorniku poudarjajo magister TAinTA, prof. dr. TAinTA, primarij profesor doktor TAinTA … Včasih je to že nekolikanj osladno, še posebno iz ust edinega voditelja oziroma voditeljice, pa naj bo dr. ali mag. ali še kaj podobnega.

Saj bo najbrž še kako držalo, da gre za spoštovanje sogovornika in njegove izobrazbe, vendar je to vsakokratno poudarjanje titule, ko nekoga nekaj vprašaš, včasih res preveč.

Da ne bo pomote, sem zgolj diplomirala, da bi postala magistra ali dr., pa nikoli nisem imela kake posebne volje. Sem se kar brez tega prebijala na poti samostojne podjetnice. In se še prebijam. Pa tudi nisem, poudarjam NISEM nikomur niti najmanj fovš njegovega naziva pred imenom in priimkom. Nasprotno, všeč mi je, da je v naši deželi toliko visoko izobraženih ljudi.
Sem se pa ob tem spomnila razmišljanja nekega doktorja znanosti, ki je pred časom ob omembi »te« problematike nekje zapisal: »Se strinjam, da pretirano poudarjanje izobrazbenega naziva izpade za nekoga samovšečno, za drugega pa celo moteče … Meni gre tako v družinskem kot v finančnem smislu kar dobro, čeprav sem doktor znanosti.«

In sem pozneje pomislila, da se pravzaprav gostje v informativnih oddajah novoorganizirane RTV SLO sami sploh ne hvalijo oz. ne poudarjajo svojih titul mag., dr., prof. ali karkoli že, ampak jih pretirano poudarjajo voditelji.

Zakaj? Ne vem! Morda, ker jim »to« zavidajo? Upam, da ne.

Pa so mi povedali, da je vsakdo, ki ima pred imenom in priimkom mag, dr., prof., ali kaj podobnega in je zaposlen v javnem sektorju – poleg tega, da mu je pridobitev teh nazivov itak plačala služba –, deležen tudi dodatka na vse, kar stoji pred imenom in priimkom. Aha, zato pa imajo skoraj vsi v novem poslovodstvu, tako uredniki in novinarji, pred svojimi imeni dr. No, kot se zdi, pa jim to nič ne pomaga, saj kljub temu pri njihovem vodenju oddaj ni opaziti kakšne dodane vrednosti. Verjetno pa se jim pozna v denarnici. A to je neka druga zgodba.

Sem se pa spomnila besed, ki mi jih je te dni o tej problematiki omenjala prijateljica M., ki je tudi tako kot jaz le diplomirana, da bi si dodala mag. ali dr., pa enako nima pretirane volje. Takole je modrovala in vse skupaj zavila v šalo: »Pride en minister, ki še piše na L. (imen ne bom omenjala, saj bi to pomenilo kršenje predvolilnih pravil časnika), na zmenek z bejbo in reče: Jaz sem doktor A. L. A greva na kostanj? Hehehehe.«

V drugi situaciji pride pred ljudi magistrica in poslanka B. in reče: »Ne, nisem si kupila magistrske naloge!«

In je prijateljica modrovala naprej: »Veš, draga moja nemagistra in nedoktorica M., ljudi z mag. in dr. je zdaj ko dreka, ker očitno majo vsi veliko časa študirati in živeti tačas na javen denar, zato stvar nima več nobenega posebnega pomena. Samo poglej župana, npr. tistega J., ki je živ dokaz, da se da dobro delati tudi brez teh nazivov. Samo praktičen človek moraš biti …«

Vem, da bom deležna kakega očitka, pa mi je pravzaprav vseeno, vem pa tudi, da bodo številni še kako ponosni na določila, »ki zaznamujejo družbeni ali družabni položaj, poklic, čast, znanstveno stopnjo« pred imenom. Še posebno ker so resnično trdo garali za to; s starši iz delavskih družin in iz okolja, kjer je »medved raznašal navadno, lisica pa ekspresno pošto …«

Vem pa tudi, da je sicer med žitom tudi veliko plevela (beri: kupljenih magisterijev, ponarejenih diplom, kakega prepisanega doktorata itd.), in zato se mi zdi, da je imelo morda včasih, ko so bili ti naslovi še redki, res smisel opletati s tem. Danes, ko je »izobrazba« devalvirana in je polno lažnih, kupljenih nazivov, pa je vse skupaj zgolj še patetično.

Iz ust nekaterih pa se to naslavljanje in opletanje sliši še bolj patetično. Pa ne zaradi sogovornika!