NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: JJ! Jaz & Jaz!
V zadnjem času me je pa začelo hudo motiti, da so si pravico kazati s prstom, kdo je bil prvi in edini pri osamosvajanju Slovenije, vzeli aktualni oblastniki.
Odpri galerijo
Milan Kučan, »neobremenjeni« osamosvojitelj FOTO: JURE ERŽEN/DELO
Krvni tlak imam, vsaj tako kažejo meritve, razmeroma normalen. Mi ga pa občasno dvigne kakšna malenkost in, seveda, politični vsakdan. Ta me, hote ali nehote, spominja na otroško igro v peskovniku in dokazovanje, kdo ima kaj boljše, večje … ali nekaj podobnega.
Tudi s preteklostjo in dokazovanjem, kdo je bil kje v določenem trenutku, kdo je bil prvi in kdo je le prepisoval …, je zdaj tako. Nenehno namreč poslušam nekakšna dokazovanja o tem, kdo je bil kje in kdo si lasti ekskluzivno pravico, češ da je bil prvi. Tudi v aktualnih razpravah o samostojni Sloveniji.
Nič novega ni ugotovitev, da preteklost pač ni negibna, temveč se ves čas lahko spreminja, saj prihaja z novimi zgodovinskimi dokazi do še bolj objektivnih spoznanj. In to je nekaj povsem normalnega … v normalnem svetu, seveda.
Vsaka generacija po svoje tehta preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo … Tako je in tako bo v prihodnosti. Vsaj tako so nas učili in naučili v šolah.
Bralka Brigita Bavčar iz Murske Sobote je nedavno tega v časniku Delo zapisala: »Klobuk dol pred Francetom Bučarjem! Državnik med osamosvojitvenimi politiki, katerega v članku s tem naslovom v predprazničnem Delu 30. oktobra na strani 16 dobro opiše Ali Žerdin, je bil človek, kakršnih več ne delajo … France Bučar je imel dimenzijo človeka, kakršne današnji politiki ne premorejo …«
Strinjam se z gospo.
Me je pa v zadnjem času začelo hudo motiti, da so si pravico kazati s prstom, kdo je bil prvi in edini pri osamosvajanju Slovenije, vzeli aktualni oblastniki. »Jaz in nihče drug,« si razlagam nekatere izjave vrlih aktualnežev.
»V vas sem našel odličnega sogovornika, ki dodobra razume znamenja časa in to, kako pomembno je vodenje Cerkve tudi za prihodnost našega narodnega občestva.« Tako je ob sedemdesetletnici ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja zapisal tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Bil je 14. november 1990, le nekaj dni po sestanku v Poljčah, na katerem je Demos sprejel odločitev za plebiscit o samostojnosti Slovenije.
Nato je bil plebiscit razpisan, opravljen, državljanska volja ljudi je bila izražena skoraj 100-odstotno. Torej, če si pravilno razlagam, smo vsi, ki smo se udeležili plebiscita o prihodnosti našega občestva, bili – prvi! Vse drugo pa je bila zgodovina in »spolnjevanje Božje volje in volje naroda oz. narodnega občestva«, če citiram zapis takratnega predsednika predsedstva RS Milana Kučana.
No, zdaj pa poslušam nekatere, ki si od jutra do mraka jemljejo pravico, da poudarjajo, kako so edini, ki so poskrbeli, da imam(o) svojo državo. Kakršno koli že! Je pa naša!
Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do zdaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine. Nihče ni bil varen pred njo – ne cerkveni dostojanstveniki ne kralji in kraljice ne meščani ne siromaki in ne otroci. Ne spomnim se, pa tudi v kakem zgodovinskem viru nisem zasledila (upam, da pač nisem spregledala), da se je kdo pretirano hvalil, da je bil eden in edini, ki je zaustavil epidemijo kuge.
Smo v času plebiscitarnega spominjanja. In morda bi res bilo normalno, da se nekateri nehajo hvaliti, kdo je bil edini in zveličavni ob takratnem dogajanju. Ljudje! Narod! Narodno občestvo! Nanj pa edini in zveličavni pozabljajo. Mi pa nekaj ne gre v »križanko«, kako je mogoče, da pastirji tako radi pozabljajo na svoje ovce. Vsak normalen pastir si česa takega pač ne sme privoščiti!
V zadnjem času me je pa začelo hudo motiti, da so si pravico kazati s prstom, kdo je bil prvi in edini pri osamosvajanju Slovenije, vzeli aktualni oblastniki.
Tudi s preteklostjo in dokazovanjem, kdo je bil kje v določenem trenutku, kdo je bil prvi in kdo je le prepisoval …, je zdaj tako. Nenehno namreč poslušam nekakšna dokazovanja o tem, kdo je bil kje in kdo si lasti ekskluzivno pravico, češ da je bil prvi. Tudi v aktualnih razpravah o samostojni Sloveniji.
Nič novega ni ugotovitev, da preteklost pač ni negibna, temveč se ves čas lahko spreminja, saj prihaja z novimi zgodovinskimi dokazi do še bolj objektivnih spoznanj. In to je nekaj povsem normalnega … v normalnem svetu, seveda.
Vsaka generacija po svoje tehta preteklost in jo meri po sodobnih nazorih, da bi s tem po svoje oblikovala prihodnost. V procesu nenehnega tehtanja preteklosti in sedanjosti vlogo ikon skupnosti prevzemajo vedno nove in nove osebnosti; sijaj njihovih imen se nenehno spreminja, v spremenjenih okoliščinah tonejo v pozabo in spet vstajajo … Tako je in tako bo v prihodnosti. Vsaj tako so nas učili in naučili v šolah.
Bralka Brigita Bavčar iz Murske Sobote je nedavno tega v časniku Delo zapisala: »Klobuk dol pred Francetom Bučarjem! Državnik med osamosvojitvenimi politiki, katerega v članku s tem naslovom v predprazničnem Delu 30. oktobra na strani 16 dobro opiše Ali Žerdin, je bil človek, kakršnih več ne delajo … France Bučar je imel dimenzijo človeka, kakršne današnji politiki ne premorejo …«
Strinjam se z gospo.
Milan Kučan, »neobremenjeni« osamosvojitelj FOTO: JURE ERŽEN/DELO
Me je pa v zadnjem času začelo hudo motiti, da so si pravico kazati s prstom, kdo je bil prvi in edini pri osamosvajanju Slovenije, vzeli aktualni oblastniki. »Jaz in nihče drug,« si razlagam nekatere izjave vrlih aktualnežev.
»V vas sem našel odličnega sogovornika, ki dodobra razume znamenja časa in to, kako pomembno je vodenje Cerkve tudi za prihodnost našega narodnega občestva.« Tako je ob sedemdesetletnici ljubljanskega nadškofa in metropolita Alojzija Šuštarja zapisal tedanji predsednik predsedstva RS Milan Kučan. Bil je 14. november 1990, le nekaj dni po sestanku v Poljčah, na katerem je Demos sprejel odločitev za plebiscit o samostojnosti Slovenije.
Nato je bil plebiscit razpisan, opravljen, državljanska volja ljudi je bila izražena skoraj 100-odstotno. Torej, če si pravilno razlagam, smo vsi, ki smo se udeležili plebiscita o prihodnosti našega občestva, bili – prvi! Vse drugo pa je bila zgodovina in »spolnjevanje Božje volje in volje naroda oz. narodnega občestva«, če citiram zapis takratnega predsednika predsedstva RS Milana Kučana.
No, zdaj pa poslušam nekatere, ki si od jutra do mraka jemljejo pravico, da poudarjajo, kako so edini, ki so poskrbeli, da imam(o) svojo državo. Kakršno koli že! Je pa naša!
Sredi 14. stoletja je po Evropi kosila smrtonosna epidemija kuge, do zdaj najbolj nalezljiva bolezen, ki je bila usodna za tretjino tedanjega prebivalstva, korenito pa je spremenila tudi tok evropske zgodovine. Nihče ni bil varen pred njo – ne cerkveni dostojanstveniki ne kralji in kraljice ne meščani ne siromaki in ne otroci. Ne spomnim se, pa tudi v kakem zgodovinskem viru nisem zasledila (upam, da pač nisem spregledala), da se je kdo pretirano hvalil, da je bil eden in edini, ki je zaustavil epidemijo kuge.
Janez Janša, »obremenjeni« osamosvojitelj FOTO: REUTERS
Smo v času plebiscitarnega spominjanja. In morda bi res bilo normalno, da se nekateri nehajo hvaliti, kdo je bil edini in zveličavni ob takratnem dogajanju. Ljudje! Narod! Narodno občestvo! Nanj pa edini in zveličavni pozabljajo. Mi pa nekaj ne gre v »križanko«, kako je mogoče, da pastirji tako radi pozabljajo na svoje ovce. Vsak normalen pastir si česa takega pač ne sme privoščiti!
