NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Ko bi ON rad bil JAZ
Kinološka zveza je menda tudi spisala kodeks za šolanje psov. Svoj etični kodeks imajo slovenske tajnice. Pa ličenje in nega kože, če sem že ženska, imata tudi svoja pravila.
Odpri galerijo
Tale je za Bruselj, tale za Budimpešto, tale ... FOTO: CONTENTEXCHANGE
Komisija za preprečevanje korupcije je sklenila, da je Franc Kangler deloval v nasprotju interesov, ko je kot državni svetnik sodeloval pri razpravi in obravnavi zahteve za odreditev parlamentarne preiskave, katere predmet je bil sam. Kangler je že sprožil upravni spor, so te dni pisali mediji.
Kangler, trenutno državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, je po mnenju KPK kršil člena zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki se nanašata na nasprotje interesov. To naj bi storil tudi z razpravo in obravnavo zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper njega.
In sem pomislila, kako si je omenjeni F. K. zaželel, da bi pač postal nekdo drug. Pravzaprav mu ni dovolj, da bi ostal to, kar je! In postal je »lisica«, ki »nadzira lasten kokošnjak«.
Se mi zdi, da je kar nekaj vodilnih slovenskih politikov, izvoljencev ljudstva, podobnih. Radi bi bili nekdo drug!
Utrne mi se pomislek na zunanjega ministra, ki se je kot poštar preoblekel v vlogo poročevalca in analitika slovenskega pravosodja. Pa tudi kot nadšefa Društva novinarjev in morda še šefa Združenja novinarjev in publicistov ter predsednika društva pesnikov slovenske glasbe povrhu. Kaj pa vem … zgolj za pomislek gre!
Ali pa šefica zdravniške zbornice, ki se raje kot da opravlja osnovno nalogo, prelevi v nekoga, ki opravlja delo zunanjega ministra in nekaj malega notranjega.
Tudi notranji minister vse prevečkrat raje nastopa kot tisti z bičem kot pa varuh notranjega reda. Pa minister za okolje, ki se na vse pretege trudi, da bi še tistih nekaj ljudi, ki jim je mar za okolje, povsem onemogočil. Smeti in odpadki pa se kopičijo vsak dan!
In da ne pozabim, predsednik države. Včasih se mi res dozdeva, da ima v protokolarni beležnici več obveznosti, povezanih s propagiranjem koles ob slovenski obali, pajkic in majčk ali stopnišč, kot z državotvornim pomirjanjem razvnetih slovenskih duš. Saj pravim, zgolj za pomislek gre!
Bogokleten bi bil pomislek, da si nemalokrat tudi sam premier večkrat želi biti nadškof vseh slovenskih duš, bolj bog kot pa koordinator ministrstev in uresničevalec slovenske politike, kar navsezadnje delo predsednika vlade je. Seveda, če smo pošteni, si to priznamo in če vsaj malo poznamo delovanje države.
Številni obrazi mi migotajo s televizijskih zaslonov. In, priznam, nemalokrat sem v dvomih, ko ne vem, katero vlogo igrajo oz. v kateri vlogi nastopajo. Je ON zunanji minister ali poštar, ki rad piše in pošilja pošto v Bruselj? Ne vem, si odgovorim in pomislim, da je pravzaprav dejstvo, da ljudje zamenjajo obraz, ko gredo v službo, se šefu ali šefinji še bolj prijazno nasmehnejo, kot se doma partnerju … To je, se zdi, kultura vsakdanjega vedenja v naši državici. In v politiki, se mi dozdeva, še toliko bolj!
V zadnjem času razmišljam tudi o visokoletečih besedah o poštenju in etiki. So mi povedali, da obstaja kodeks obnašanja v stenah in etika plezanja. Kinološka zveza je menda tudi spisala kodeks za šolanje psov. Svoj etični kodeks imajo slovenske tajnice. Pa ličenje in nega kože, če sem že ženska, imata tudi svoja pravila.
Vem, da slednje nima kake pretirane zveze s spreminjanjem vlog, vendar se mi vseeno zdi, da bi tudi pri vlogah, še posebno v politično-javnem življenju, morala obstajati etika in neki red. Če si TO, bodi TO, in se pač ne mešaj v vlogo drugega, še posebno če o tem pravzaprav pojma nimaš.
»Brigaj se zase in za svoje kljuse« pravi modrost, združena iz papeževega nauka in severnjaške racionalnosti. Pri nas so jo številni začeli uporabljati, ko poudarjajo lastni egoizem, v katerem igra osrednjo vlogo besedica JAZ, in »vtikanje« v vlogo, ki je pač nimaš. Novi časi, pač! Slovenija itak ne zanima več nikogar; razen slovenskega grba na čepici, ki nas brani pred soncem, ko gradimo hišico.
Kinološka zveza je menda tudi spisala kodeks za šolanje psov. Svoj etični kodeks imajo slovenske tajnice. Pa ličenje in nega kože, če sem že ženska, imata tudi svoja pravila.
Kangler, trenutno državni sekretar na ministrstvu za notranje zadeve, je po mnenju KPK kršil člena zakona o integriteti in preprečevanju korupcije, ki se nanašata na nasprotje interesov. To naj bi storil tudi z razpravo in obravnavo zahteve za odreditev parlamentarne preiskave za ugotovitev politične odgovornosti nosilcev javnih funkcij, ki naj bi sodelovali pri pripravi in izvedbi političnega in kazenskega pregona zoper njega.
In sem pomislila, kako si je omenjeni F. K. zaželel, da bi pač postal nekdo drug. Pravzaprav mu ni dovolj, da bi ostal to, kar je! In postal je »lisica«, ki »nadzira lasten kokošnjak«.
Se mi zdi, da je kar nekaj vodilnih slovenskih politikov, izvoljencev ljudstva, podobnih. Radi bi bili nekdo drug!
Utrne mi se pomislek na zunanjega ministra, ki se je kot poštar preoblekel v vlogo poročevalca in analitika slovenskega pravosodja. Pa tudi kot nadšefa Društva novinarjev in morda še šefa Združenja novinarjev in publicistov ter predsednika društva pesnikov slovenske glasbe povrhu. Kaj pa vem … zgolj za pomislek gre!
Ali pa šefica zdravniške zbornice, ki se raje kot da opravlja osnovno nalogo, prelevi v nekoga, ki opravlja delo zunanjega ministra in nekaj malega notranjega.
Tale je za Bruselj, tale za Budimpešto, tale ... FOTO: CONTENTEXCHANGE
Tudi notranji minister vse prevečkrat raje nastopa kot tisti z bičem kot pa varuh notranjega reda. Pa minister za okolje, ki se na vse pretege trudi, da bi še tistih nekaj ljudi, ki jim je mar za okolje, povsem onemogočil. Smeti in odpadki pa se kopičijo vsak dan!
In da ne pozabim, predsednik države. Včasih se mi res dozdeva, da ima v protokolarni beležnici več obveznosti, povezanih s propagiranjem koles ob slovenski obali, pajkic in majčk ali stopnišč, kot z državotvornim pomirjanjem razvnetih slovenskih duš. Saj pravim, zgolj za pomislek gre!
Bogokleten bi bil pomislek, da si nemalokrat tudi sam premier večkrat želi biti nadškof vseh slovenskih duš, bolj bog kot pa koordinator ministrstev in uresničevalec slovenske politike, kar navsezadnje delo predsednika vlade je. Seveda, če smo pošteni, si to priznamo in če vsaj malo poznamo delovanje države.
Številni obrazi mi migotajo s televizijskih zaslonov. In, priznam, nemalokrat sem v dvomih, ko ne vem, katero vlogo igrajo oz. v kateri vlogi nastopajo. Je ON zunanji minister ali poštar, ki rad piše in pošilja pošto v Bruselj? Ne vem, si odgovorim in pomislim, da je pravzaprav dejstvo, da ljudje zamenjajo obraz, ko gredo v službo, se šefu ali šefinji še bolj prijazno nasmehnejo, kot se doma partnerju … To je, se zdi, kultura vsakdanjega vedenja v naši državici. In v politiki, se mi dozdeva, še toliko bolj!
V zadnjem času razmišljam tudi o visokoletečih besedah o poštenju in etiki. So mi povedali, da obstaja kodeks obnašanja v stenah in etika plezanja. Kinološka zveza je menda tudi spisala kodeks za šolanje psov. Svoj etični kodeks imajo slovenske tajnice. Pa ličenje in nega kože, če sem že ženska, imata tudi svoja pravila.
Si Franc Kangler tudi želi biti nekdo drug? FOTO: BLAŽ SAMEC
Vem, da slednje nima kake pretirane zveze s spreminjanjem vlog, vendar se mi vseeno zdi, da bi tudi pri vlogah, še posebno v politično-javnem življenju, morala obstajati etika in neki red. Če si TO, bodi TO, in se pač ne mešaj v vlogo drugega, še posebno če o tem pravzaprav pojma nimaš.
»Brigaj se zase in za svoje kljuse« pravi modrost, združena iz papeževega nauka in severnjaške racionalnosti. Pri nas so jo številni začeli uporabljati, ko poudarjajo lastni egoizem, v katerem igra osrednjo vlogo besedica JAZ, in »vtikanje« v vlogo, ki je pač nimaš. Novi časi, pač! Slovenija itak ne zanima več nikogar; razen slovenskega grba na čepici, ki nas brani pred soncem, ko gradimo hišico.
