NA EKS
Kolumna Marije M. Kotnik: Končno jim je prišlo
Kako očitno postaja, da nam utegne vsa ta nova tehnologija kmalu postati v pogubo, še bolj pa pripeljati do tega, da se ljudje ne bomo zmogli niti pogovarjali več.
Odpri galerijo
Kaj narava, mobilec v roko pa uživati. FOTOGRAFIJI: GULIVER/Getty Images
Pred časom sem v kolumni na teh straneh že začela opozarjati na to, kako je že prav bolestno, da so ljudje vedno in vsepovsod odvisni od svojega telefona. Da so, nomofobi, oboleli za eno od 250 znanih fobij. Da so priklopljeni 24 ur na dan, vsepovsod, tudi ko gredo na malo, še raje pa na veliko potrebo. Seveda ni bilo pretiranega odziva na to … razen od nekaterih mojih prijateljev, ki so zelo pozdravili moje razmišljanje, da bi bilo treba odločneje opozarjati na pretiravanja glede uporabe elektronike, zlasti mobilnih telefonov.
Tistih, ki so odgovorni za naše otroke, ki ves dan presedijo za računalniki v virtualnem, in ne realnem svetu, takrat to sploh ni vznemirjalo. Še manj se je kdo obregnil ob to, da se tudi odrasli vse bolj spreminjajo v hodeče mumije, ki namesto da bi gledale na cesto, po kateri hodijo, vozijo, gledajo v svoj telefon. Ali še huje, namesto da bi vzpostavljali pristne stike in se z ljudmi v resnici tudi družili, na takšnih ali drugačnih dogodkih nenehno preverjajo, kaj najpomembnejšega se je prav tisti trenutek v svetu zgodilo.
Kako očitno postaja, da nam utegne vsa ta telefonska novotarija kmalu postati v pogubo, še bolj pa pripeljati do tega, da se ljudje ne bomo zmogli niti pogovarjati več. Primerov, da se to že dogaja, je vsak dan veliko; če le naokoli hodimo z odprtimi očmi, ki niso usmerjene le na zaslon našega telefona.
Vsi smo le še na telefonu, na facebooku, instagramu ali na kakšnem od drugih številnih družabnih omrežjih, kjer res ne smemo zamuditi ničesar.
Sem pa v zadnjem času nekako opazila, da so se nekateri le zamislili, saj skoraj ne mine dan, ko ne slišim, vidim ali preberem prispevka o tej temo. Kar naenkrat so se začeli oglašati takšni in drugačni strokovnjaki (veliko je istih, ki so pred leti vse te novotarije propagirali in govorili, kako je potrebno, da smo povezani), razlagajo, še največkrat po radiu, kako je treba dostop do interneta, instagrama, facebooka in drugih omrežij predvsem mladim omejiti. Da jih je treba obvarovati pred krivo podobo tega, kako bi naj nekdo moral ali naj bi zgledal …
Še posebno so v nevarnosti mlada dekleta – zdaj opozarjajo strokovnjaki –, ki nenehno na vseh možnih kanalih in omrežjih spremljajo klan kardašijank in seveda želijo posnemati vse, kar počnejo te razvpite članice ene bolj praznih družin na svetu. Da so iz tega naredile biznis, mlada dekleta seveda verjetno ne vedo. Zdi se mi, da največkrat mislijo, da so vse te lepe, mlade brezcelulitične in vedno povsem tipi-topi urejene sestre tudi v resnici videti tako. To, da je v ozadju gromozanska ekipa ljudi, ki skrbi za njihov videz, predvsem mladim dekletom, ki so v času odraščanja in pubertete tako ali drugače zgubljena v vesolju, ki jih spremlja prek družabnega omrežja, ni znano. No, a je znano vsaj tistim, ki takim štorijam ne nasedajo. Na žalost pa je še vedno preveč tistih, ki jim.
Ko sem se pred časom pogovarjala s fantom, ki je bil zasvojen z internetom in internetnimi igrami na srečo, mi je dejal, da je šele po tem, ko je ozavestil svoje nesmiselno početje, spoznal, kako lepo je lahko življenje v resnici. Kako mu je všeč, ko se lahko neobremenjeno druži s prijatelji, ne da bi ga zanimalo, ali bo prav tisti trenutek na internetu, telefonu ali tablici kaj spregledal ali zamudil.
Zato sem neizmerno vesela, da so se vsi ti vrli strokovnjaki končno začeli zavedati, da je skrajni čas, da je nekaj na to temo vendarle treba storiti. A me je strah, da bo tako kot pri večini stvareh pri nas vse ostalo le pri teoriji. Še posebno ko se po oddaji, kjer govorijo, kako škodljivi so telefoni in internet za naše otroke, predvaja oglas o tem, da je na trg končno prišel ta-in-ta-povsem-nov-model telefona z najnovejšo tehnologijo za fotografiranje in selfieje ter neomejen dostop do neba.
In če je nekaterim le prišlo »iz spodnjega v zgornje nadstropje«, pa je bržkone skrajni čas tudi, da spet začnemo biti ljudje, ki po zdravi kmečki pameti presojamo, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je lepo in kaj je le bolestno nategovanje spretnih tržnikov, proizvajalcev in drugih ribičev človeških duš.
Tistih, ki so odgovorni za naše otroke, ki ves dan presedijo za računalniki v virtualnem, in ne realnem svetu, takrat to sploh ni vznemirjalo. Še manj se je kdo obregnil ob to, da se tudi odrasli vse bolj spreminjajo v hodeče mumije, ki namesto da bi gledale na cesto, po kateri hodijo, vozijo, gledajo v svoj telefon. Ali še huje, namesto da bi vzpostavljali pristne stike in se z ljudmi v resnici tudi družili, na takšnih ali drugačnih dogodkih nenehno preverjajo, kaj najpomembnejšega se je prav tisti trenutek v svetu zgodilo.
Kako očitno postaja, da nam utegne vsa ta telefonska novotarija kmalu postati v pogubo, še bolj pa pripeljati do tega, da se ljudje ne bomo zmogli niti pogovarjati več. Primerov, da se to že dogaja, je vsak dan veliko; če le naokoli hodimo z odprtimi očmi, ki niso usmerjene le na zaslon našega telefona.
Vsi smo le še na telefonu, na facebooku, instagramu ali na kakšnem od drugih številnih družabnih omrežjih, kjer res ne smemo zamuditi ničesar.
Sem pa v zadnjem času nekako opazila, da so se nekateri le zamislili, saj skoraj ne mine dan, ko ne slišim, vidim ali preberem prispevka o tej temo. Kar naenkrat so se začeli oglašati takšni in drugačni strokovnjaki (veliko je istih, ki so pred leti vse te novotarije propagirali in govorili, kako je potrebno, da smo povezani), razlagajo, še največkrat po radiu, kako je treba dostop do interneta, instagrama, facebooka in drugih omrežij predvsem mladim omejiti. Da jih je treba obvarovati pred krivo podobo tega, kako bi naj nekdo moral ali naj bi zgledal …
Še posebno so v nevarnosti mlada dekleta – zdaj opozarjajo strokovnjaki –, ki nenehno na vseh možnih kanalih in omrežjih spremljajo klan kardašijank in seveda želijo posnemati vse, kar počnejo te razvpite članice ene bolj praznih družin na svetu. Da so iz tega naredile biznis, mlada dekleta seveda verjetno ne vedo. Zdi se mi, da največkrat mislijo, da so vse te lepe, mlade brezcelulitične in vedno povsem tipi-topi urejene sestre tudi v resnici videti tako. To, da je v ozadju gromozanska ekipa ljudi, ki skrbi za njihov videz, predvsem mladim dekletom, ki so v času odraščanja in pubertete tako ali drugače zgubljena v vesolju, ki jih spremlja prek družabnega omrežja, ni znano. No, a je znano vsaj tistim, ki takim štorijam ne nasedajo. Na žalost pa je še vedno preveč tistih, ki jim.
Ko sem se pred časom pogovarjala s fantom, ki je bil zasvojen z internetom in internetnimi igrami na srečo, mi je dejal, da je šele po tem, ko je ozavestil svoje nesmiselno početje, spoznal, kako lepo je lahko življenje v resnici. Kako mu je všeč, ko se lahko neobremenjeno druži s prijatelji, ne da bi ga zanimalo, ali bo prav tisti trenutek na internetu, telefonu ali tablici kaj spregledal ali zamudil.
Zato sem neizmerno vesela, da so se vsi ti vrli strokovnjaki končno začeli zavedati, da je skrajni čas, da je nekaj na to temo vendarle treba storiti. A me je strah, da bo tako kot pri večini stvareh pri nas vse ostalo le pri teoriji. Še posebno ko se po oddaji, kjer govorijo, kako škodljivi so telefoni in internet za naše otroke, predvaja oglas o tem, da je na trg končno prišel ta-in-ta-povsem-nov-model telefona z najnovejšo tehnologijo za fotografiranje in selfieje ter neomejen dostop do neba.
In če je nekaterim le prišlo »iz spodnjega v zgornje nadstropje«, pa je bržkone skrajni čas tudi, da spet začnemo biti ljudje, ki po zdravi kmečki pameti presojamo, kaj je prav, kaj je narobe, kaj je lepo in kaj je le bolestno nategovanje spretnih tržnikov, proizvajalcev in drugih ribičev človeških duš.
