Kolumna Marije M. Kotnik: Kralj Matjaž, prva lopata in pravljičarji

Ko sem nedavno tega spremljala nasmejane koroške župane, ko je k njim spet prišel infrastrukturni minister, da bi oznanil, kako bodo zdaj pa čisto zares začeli graditi tako težko pričakovano koroško hitro cesto, t. i. tretjo razvojno os, nikakor nisem mogla zbrisati nasmeška s svojih ustnic. Korošci so končno dočakali prvo lopato, se je glasil eden od številnih naslovov v medijih. »Zdaj pa bo,« sem si rekla. In tako bomo, pomislim, poleg Korošice Janje Garnbret, ki že nekaj let suvereno zmaguje, kamor koli pride (in to brez pomoči ali usmiljenja iz Ljubljane), zdaj končno zmagali (in to doma) še njeni rojaki, Korošci. Vesoljna Ljubljana z velikim Darsom na čelu se jih je končno usmilila in prišla s – prvo lopato in kraljem Matjažem.


In že sem si v mislih izrisala, kako se bom iz Ljubljane na Koroško ali obratno lahko pripeljala v pičlih 40 minutah ali pa še manj, kako ne bo neprestane gneče, kako ne bo … ah, kaj bi naštevala vse to. Zdaj bom končno lahko šla še živet na Koroško, saj ne bo več nenehnih zaprtij ene in edine povezave na ta del Slovenije, ko se pripeti kakšna nesreča. Pravzaprav so se mi, če sem povsem poštena, s tem tako minornim posegom, kot je zasaditev prve lopate v zemljo, odprle številne, povsem zasebne možnosti za boljše in bolj zdravo življenje.

No, ob tem širnem koroškem veselju, ki me je prevzelo, pa mi tisti živahni rdeči hudiček, ki neprestano vsak trenutek miga v meni, le ni dal miru. Nenehno mi je šepetal, boš že videla, da ni vse zlato, kar se sveti, nikar ne misli, da so težave s spodobno cestno povezavo na Koroško s tem končane, ne bodi tako naivna in ne verjemi tem gospodom iz Ljubljane, kolikokrat so te peljali že žejno prek vode, le poglej, kako vsi ti gospodje držijo fige v žepih. No, vse take in podobne misli so se mi torej istočasno od obilice veselja začele motati po glavi.

In vse to le zaradi enega dogodka. Prvo lopato na odseku Jenina v bližini Slovenj Gradca, ki bi naj po besedah prvega moža Darsa »veljal tudi za enega zahtevnejših odsekov na slovenskem avtocestnem omrežju in tudi za izjemen finančni zalogaj«, je zasadil nihče drug kot kralj Matjaž. Ta isti kralj Matjaž, ki že ohohoho let spi v zavetrju gora v dolini Tople. To božansko pravljično bitje, ki ga imamo Korošci tako za svojega, ki se ga spomnimo vedno, ko nam je težko, ga kličemo na pomoč, ko je gorja preveč.

Ja, kralj Matjaž je tisto pravljično bitje, katerega legenda pravi: »Ko bo prišel kralj Matjaž s svojo vojsko na plan, bo pregnal krivico s sveta in spet bodo zlati časi! Ko bo kralj Matjaž kraljeval, bo kmetič lahko kmetoval ...«
No, in zdaj se je prikazal, da bi zasadil to edinstveno lopato, ki bi naj Korošcem prinesla tako težko pričakovano povezavo z ostalim delom menda normalnega sveta.

Ampak, kar je res, je res! Pravljično bitje je zasadilo prvo lopato. Mi starejši pa vemo, da pravljična bitja bolj kot ne nastopajo le v pravljicah za male otroke.
Samo želim si lahko, da so vsi ti gospodje z infrastrukturnega ministrstva in Darsa pač res že odrasli in se ne bodo na koncu, če ali ko nemara ne bo šlo vse, kot je treba, sklicevali na to, češ da so verjeli pravljičnemu kralju Matjažu, da bo že on vse naredil sam. V vseh pravljicah je namreč tako, da na koncu vedno vse sam stori prav glavni junak. In v tokratnem koroškem cestnem primeru, kot smo lahko videli, je bil glavni junak prav pravljično bitje kralj Matjaž?

Je pa tudi res, da se včasih v tem našem vsakdanu tudi sama počutim kot mali otrok, ki ga vsak dan, od jutra do večera, preden zaspim, državni pravljičarji prepričujejo, da je vse res. Hudič je le, da sem malo bolj odrasla, vsakemu pravljičarju pa tudi več ne verjamem vsega. Pa tudi, če zasadi prvo lopato!